…spet v Beltincih.
Včeraj me Mitja kliče.
Kdaj in kje je jutri tekma, sprašuje.
Ko mu danes lahko dam odgovor, mu dodam, da upam, da ne bo takšno vreme, kot pred tremi leti.
Ko je bila tak huda nevihta, da nisi vedel, ali se igralci sploh vidijo med seboj. In če vas zanima kako je bilo takrat…malo v arhiv…vse se najde v blog arhivu na desni.
Ko sva danes res hitro prišla v Beltince, sva šla malo na ogled.
Grad, kolesa, gostilne…malo sprehoda, malo ogledov.
Potem pa na glavno tribuno.
Bliski, grmenje…
Hitro se je vse začelo.
Tekma z ekipo Jagiellonia se je končala s porazom.
Avtogol in gol Gregorja nista bila dovolj.
In ja vem, ste že srečni nekateri kavč navijači.
Pogledali ste malo tekme, gledali ste prenos doma, pametni in videli ste vse.
Vse veste, pljuvate po svojih igralcih, naganjate trenerja, okrepitve pa pojma nimajo.
Zdaj pa da grem lepo po vrsti.
Vreme je bilo tako, da se je tekma za nekaj dolgih minut mogla prekinit. Nam srečnežem na tribuni je bilo fajn, ker smo bili na tribuni, iz tribune pa nihče ni upal niti nosa potisnit, kaj šele sploh kam it, če je zgledalo kot da je sodni dan. Sivina, tema, nisi vedel, če sploh kdo koga vidi.
Igrali so novinci, eni so se pripravam priključili VČERAJ!!
Mislim, eni menda hočete, da igralci padejo z neba, igrajo kot da se z ekipo poznajo že 20 let in dajejo gola in se borijo kot levi.
In kot tretje.
Novinci so super. Glede na minutažo in super pogoje so se borili. BORILI so se.
Pričakujemo borbo in ja, danes se je ekipa borila.
Nevidni so verjetno spregledali hude napade na Erika (“heeej!”), drugi pa to, da imamo motivirano, zagnano, rahlo še zmedeno, a igralce, ki bodo harali to ligo.
In ja, vem…slišim vas, pa je moja tišina odgovor.
Pojma nimam.
Ampak bila sem tam.
Sedela sem tam, bila sem s prijatelji.
In videla sem. Na lastne oči.
Vreme, pogoje, igralce, voljo, energijo.
In tistih par navijačev, ki je bilo z mano na tekmi.
Kake tri gole smo dobili.
Eh, pa kup jeze in razočaranja.
Ni bilo fer.
Zaradi premočenih fantov, ki se danes borili.
Novinci pa vem da bodo utišali še največje skeptike.
Zaupanje v ekipo in strokovno vodstvo.
In bo uspelo.
Sploh ne dvomim v to.
Tekma je bila pestra, dinamična, fantje sodelujejo, si podajajo, se UČIJO!
In predvsem…naši so.
Koliko ste kavč navijači spet glasni na spletu in kako včasih ne smem in ne morem spregledat.
Ne komentiram, preberem pa načeloma večino. In če ne komentiram, ne pomeni da veste kaj pišete. Samo mojega komentarja niste vredni.
Vem da je bilo veliko vojn zadnje dni na spletu.
Prestopni rok je zanimiv, bitka med zvestobo in denarjem, ljubeznijo in družino, navijači in sovražniki.
Najbolj pa mi je zanimivo, ker vsi čakajo komentar, ki ga ne boste dočakali.
Ker če nekdo misli, da je marsikdo marsikoga last in si marsikaj lahko lasti je lahko prepričan, da marsikdo ni to, da se marsikaj uničuje in zaničuje in ker je marsikje v marsikomu v glavi črv in veliko pomanjkanje znanja, še ne pomeni da se marsikoga da postavit na steno in ga kamenjat.
Ste se izgubili v zadnjih stavkih? Preberite večkrat. In vem, da boste ujeli bistvo bistvenega nekoga o nečem. Nekje.
Hvala za prijetno druženje mojim trem zlatekom danes, hvala nogometašem za prijetno tekmo.
Vreme se bo uredilo, treningi bodo vedno boljši in prepričana sem, da najboljše šele prihaja.
Če kaj verjamem, pa verjamem v te fante.
In pljuvanje dalje se bo nadaljevalo.
Če ostanem sama v tej zvestobi in pretirani ljubezni…veste kak mi je vseeno.
Nekdo ljubi, nekdo daje. In tisti nekdo je srečen.
Te sreče pa mi ne morete vzet.
Ker sem v tem dežju videla znamenje in v teh fantih vidim potencial.
Vse se zgodi z razlogom vse bo še dobro.
Ko se vse poruši, se najboljše lahko začne.
Kak fajn bo, ko bodo spet oni veliki uspehi, vsi na letališčih.
Jaz pa se v Beltince peljem na prijateljsko tekmo.
Novince bi rada videla, sem rekla.
A moč videti je bilo vse več kot to.
Ni vse nogomet, so prijatelji in je ljubezen.
Je trenutek, ki ne mine in vijol’čna ljubezen, ki jo delim in dajem.
Nimam dosti, imam pa to.
In lahko tekmujete z menoj v vašem egotu in znanju, vaših žalitvah in nesramnosti.
Ne veste pa, da ste že zmagali. Ker tak nizko nikoli ne bom padla.
Čez dobra dva meseca bomo pomagali z darovanjem krvi.
Boste tam?
Potem ste za mene pravi zmagovalci.
Ne morete darovat krvi? Pomagajte in povabite ljudi, da naj pridejo.
In če mislite, da nisem poštena.
Zagotovo nisem.
Le naredite vsak dan kaj za drugega. Vam bo ostalo časa še za kaj drugega?
No ja, tudi to se da. Ker je moč v pravi organizaciji in pozitivni energiji.
Kmalu smo spet skupaj.
Jutri ob 16h že na tradicionalnem PikMiku na Tržaški cesti 23.
Marcos Tavares bo del enega čudovitega popoldneva.
Mi pa tudi.
Veselimo se, če boste lahko prišli.
Čevapčičev bo dovolj za vse.
Rada vas ima.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić