Nohtki vijolčni.
Južna ploščad praktično neprepoznavno prazna.
Prijateljice zbrane.
Obiščem še malo prodajalno artiklov.
Vedno je tako lepo urejeno.
Pa gremo kmalu na sever in na tribuno.
Ko vidim kako pregled poteka…mi ene stvari hitro postanejo kristalno jasne.
Sonček sije, lep dan je, igrali bodo mladi, Goričani so vedno simpatični gostje.
Na tribuni standardne ekipe in nekaj otrok.
Eni nadobudni malčki bi navijali.
Drugi bi se sprehajali po stadionu.
Vzdušje je prijetno.
Navijači iz Gorice pojejo na zadnjem delu zahodne tribune.
Kazni zaradi bakl in žaljenja pa po tej tekmi zagotovo ne bodo pisali našemu klubu.
Ker ne bodo imeli razloga za to.
Včasih smo govorili, da nismo v gledališču.
Danes je bilo počutje temu primerno.
Fajn in za par tisoč evrov olajšano.
Gorica je tekmo dobila.
A vseeno smo videli pet golov.
Dva je prispeval naš Gregor Bajde, ki pa nista bila dovolj za zmago.
Pri dveh vodstvih smo na koncu dva še prejeli in izgubili.
Par kratkih poudarkov:
– igralo je par mladih igralcev, ki so doživeli svoj prvenec,
– igralo je par igralcev, ki so pokazali svojo borbo in energijo, da je jemalo sapo,
– niso bili vsi dobri, a borbe jim danes ne gre očitat.
Izredne pohvale po današnji tekmi:
– novincem, res ste se borili in vsa pohvala za borbo na igrišču,
– Gregor Bajde…talent, velik talent, o katerem bo svet še slišal in uf, kak fejst bo še ploskal,
– Amar Rahmanović…temu se reče borba od prve do zadnje minute,
– ter vsem tistim, ki se najdete v besedni zvezi “dal sem vse od sebe.”
Hvala za krasen popoldan.
Tudi vsem nergačem, žvižgačem, gospodu za mano, ki se je v eno drl “druga liga.”
Hvala vsem, ki se najdete v stavku: “Tvoja zvesta vojska tu stoji.”
Hvala vsem prijateljem, ki boste v novi sezoni kupili letno karto, ker vam je to tako pomembna stvar, da si ne znate predstavljat življenja brez svojega sedeža na tribuni.
Hvala vsem zvestim, ki bi radi peli, peli.
Sezona je bila za čim prej pozabit in it naprej.
Bila je dolga, naporna in predvsem živčna.
Polna padcev, nenavadnih zgodb, še bolj pestrih dni in predvsem.
Zgodba podprvakov.
In če mene vprašate…nič ni to tragičnega.
Vsaka pot se nekje konča.
In po sredinem pokalu se začenja nova, zagotovo boljša in bolj uspešna.
Tukaj bomo.
Še se bomo veselili in imeli fajn.
Po tekmi sem se spet pogovarjala s starši nogometašev.
Kako plemeniti in čudoviti ljudje so to.
Pri srcu ste mi in iz srca vas imam rada.
Hvala moji najljubši prijatelji iz Gorenjske, gospa in gospod Bajde. Neverjetni ste.
Moja draga Kaja, kako posebna si mi in kako neizmerno te imam rada.
Ter vsi, ki ste nekje tukaj okoli, me berete, mi mahate, ste srečni, ko se srečamo.
Pred tekmo sem ujela mojo zlato šoferko Eriko, po tekmi je prišla še Alenka.
Toliko krasnih slik, toliko lepih spominov.
In seveda še skupinska. Sonce nas je malo ulovilo, pa vendar vem da se bodo vsi našli na fotografiji.
Hvala vsem, ki ste mi pomagali pri tej fotografiji in g. varnostniku, ki mu je uspelo.
In hvala mojim fantom. Vijol’čnim podprvakom, v mojem srcu prvaki.
Vsem, ki ste z nami sfurali toto zelo zgrešeno sezono.
In hvala vsem novincem, ki ste pristali na fotografijo. Zelo vas cenim in spoštujem. Veselim se nove sezone z vami.
Ter Goran, ki je prišel na tekmo.
Goriških vijolic smo zmeraj veseli. V naših srcih imajo posebna mesta.
Saj vsi vemo…zraven Gorana je tukaj zraven še Eti.
Pa smo se fotkali, se smejali, se imeli lepo. In se poslovili.
Ob sladoledu na Slovenski smo počvekali, pozdravili prijatelje in se imeli lepo.
Blog ob koncu sezone pride ob koncu drugega tedna.
Za danes le še hvala moj Tadej.
Ker ne zaspiš ko z nohti uničujem to čudovito tipkovnico in delaš kolaže fotografij, da bom srečna in mirna. Hvala, ker si. Zraven tebe je to drugo mesto za mene vseeno še zmeraj nekaj čudovitega in posebnega.
Adrijana, Katja, Alenka…lepo vas je imeti za prijateljice.
Nuša, Lidija…vedno pogrešane deklice s klopce.
Se vidimo na morju.
Beremo že jutri ali v ponedeljek.
Vabilo na Kairos piknik jutri ob 16h zmeraj velja.
Se vidimo.
Rada vas ima.
MalaMo.:*
Foto: Dejan Laketić