Važna dva in pomembne tri

Kako težko je pisat te vrstice.
Čeprav na koncu res štejejo točke, goli, zmaga, veselje, prijatelji, ljubezen.
Apostolu Melu sem včeraj dejala, da bo danes pastor kapetan Marcos Tavares dal gol.
In to ne samo gol, padel je gol številka 150!!!

Ampak, ker bi danes rada vse na hitro, prehitevam vse dogodke.
Sončen dan je prinesel lepo število ljudi na tekmo.
Vsaj tiste, ki niso šli v Planico.

Otrok je bilo veliko in za tekmo, ki se je začela 14.55 je bilo to krasno za videt.
Odmeval je otroški smeh, glasovi, plapolali so z zastavami.

Medtem ko sem se trudila nekaterim dopovedat da naj se na tekmi zastrupljajo sami, je bila pred nami zahtevna, močna in zelo naporna tekma.

Vodstvo gostov iz Novega mesta je prišlo prezgodaj in predvsem zelo nepričakovano. In pol se je v sekundi on moj standardni 5:0 spremenil v rahlo razočaranje.

Pa nisem obupala, čeprav me nekateri niso presenetili, a vseeno smo imeli v kadru igralce, ki so borci in so daleč oddaljeni od slapov, s katerimi se srečujejo iz tedna v teden nekateri drugi.
Tekma, ki je bila za navijača NK Maribora zelo zahtevna in živčna, za slabo srce pa sploh ni bila, je bila dejansko celo zanimiva.
Sredi drugega polčasa smo za par trenutkov ostali še brez enega igralca. A samo za par minut. 

Sodniku danes ne bom namenjala preveč besed, me pa vseeno skrbi, da ga je enako sojenje zapustilo, na trenutke pa se je zdelo da je prestrog in preveč mili do vsega, kar se dogaja okoli njega.

Če je Dare upravičeno dobil rdečega, prepuščam vam. Na splošno zelo nerada komentiram kartonov, ker sem včasih preveč krivična in predvsem pristranska. Ne pa do vseh.

Dare je bil tudi tisti, ki je, še preden se je znašel med kartoniranci, vpisal med strelce in polčas smo končali z izenačenjem.

Ta bunker nasprotnikov se je nadaljeval tudi v drugem polčasu. Padanje, zavlačevanje pa je že leta na njihovem rednem meniju.
In potem je padel gol (moj informator mi je zaupal da v 77. minuti), ki je iz sedežev pognal še najbolj zalepljene in s kokicami v ustih!

Zmagali smo z 2:1 in jutri upamo na nov čudež. Ker to danes je bil čudež.
Težke so tekme z Novomeščani in ta njihova zaprta igra je zelo težka za pogled.
Pa vendar se je garanje vseeno izplačalo. Veselje na koncu in predvsem tisto…oddahnili smo si, je bilo na koncu vse kar je bilo vredno.

Kapetanu so Viole pele in pele, prišla sta tudi njegova sinova, bilo je tako čudovito, tako lepo poslušat, gledat, uživat.
Zaploskali smo, čeprav mi par stvari še zmeraj ni logičnih.
Prvo enajstko si zagotovo zasluži vsaj eden od novincev, ki je danes kot rezervist pokazal svoje neizmerne kvalitete, pa ni edini. Danes je z njim v kombinaciji svoje naredil še naš hitri Prekmurec, ki ga izredno cenim in spoštujem.

Priznati moram, da je ekipa še zmeraj izredno kvalitetna in predvsem neverjetna, ko fantje stopijo skupaj kot nogometaši in ne kot igralci tenisa.

In na koncu smo se vendarle imeli lepo, po tekmi se smejali, se zabavali, gledali otroški smeh, naredili še krasne fotografije, bili hvaležni za prvo vijolčno sončno zmago danes.
In Apostol Melo je dokazal kako razliko naredi, ko nas obišče. Čudovito je biti z njim in videti vse skozi prave in čudovite oči.

Hvala za zmago, za to, da še vedno sanjamo o naslovu prvaka, da smo lahko skupaj, da se imamo lepo, da imamo klub, na katerega smo, s plusi in minusi, neverjetno ponosni.
In hvala, ker se zavedate, da drugo mesto ne šteje.
Vem, da zveni pohlepno in nesramno, a Mariboru je nogomet kot zrak, kot ljubezen. Brez enega in drugega ne moremo živeti.

Da bo ekipa spet šampionska, sploh, če mora igrat z igralcem manj, je potrebno še veliko potrpežljivosti, garanja in predvsem razumevanja.

Dajmo vsi skupaj času čas in razumimo, da vse ne pride čez noč.
Če pa kdo gre čez noč, in to z dobrim namenom, pa se naj nihče ne brani.
Rada sem navijačica Maribora in ljubezni do kluba mi ne boste vzeli.

In preden končam bi se rada zahvalila še ekipi iz UKC Maribora, Centra za transfuzijsko medicino, ki so naju v četrtek tako toplo sprejeli. Jaz sem prišla na obisk, Tadej pa je daroval kri. Končno sem prišla na obljubljen obisk in videla kraj, kjer dela ekipa, s katero vsako leto delam krvodajalsko akcijo. Naše fotografije v prostoru, kjer se daruje kri, kozarci v prostoru za malico, čudovito in nasmejano osebje…kurja koža in izreden ponos. Hvala, ker lahko sodelujem z vami. Veselim se petega septembra in ta ponedeljek bo še eden v nizu nepozabnih.
Se vidimo.
Zelo kmalu danes že na rokometu.
Rada vas ima.
MalaMo. :*