Novim naproti

Če vam v naslovu manjka kakšna beseda, si jo dodajte sami.
Verjetno ugibate kaj bi jaz dodala…a verjemite, nič takega, kar ne bi vi.
Za nami je tekma, ki se je resnično nerazumno začela ob 16h. Pa še sreda je.
Pa nas ni bilo tak malo.

Na zahodu so snemali film, jug pa poslali na sever.
Ko se je tekma začela sem dobila pričakovano.
Napad, željo, voljo, energijo, podaje, laufanje…ni da ni.
Ko je žoga po Matejevi napaki s pomočjo Santija pristala v golu, se je začelo.
Končal sicer prvi polčas, a bil je čas za drugega.
Pa smo ga dobili. In Mendy dvigne še za enega. In še enega dobimo.
In ko že mislimo, da še vendarle lahko zmagamo.
Izgubimo.
Vsak na svojo stran.

Ne ploskam. Niti ne jočem.
Sedim tam.
Si dam Nikota na krilo. Se bova slikala.
Vstanem. Grem k moji Kairos družini.
Postopek, kot da se ne bi nič zgodilo.
Je šport to.
Seveda je šport to.
Boli poraz.
Seveda boli.
Smo realni.

Seveda smo realni.
Smo si zaslužili kaj več?
Zagotovo smo, a tega nismo dobili.
In vem da čakate na vprašanje o prvaku.
In zato ga jaz zastavljam vam.
Si ga zaslužimo po tej sezoni?
Če ste odgovori z ja, mi pojasnite s čim.
In če ste odgovorili z ne, potem ste mogoče samo realni.
Bodimo si iskreni iz oči v oči.
Navijači smo najboljšega kluba na svetu.
Rada imam ta klub kot svoje življenje.
Hvaležna sem, da ga imam.

Iz toliko razlogov.
A glavni je, da živim in da imam zaradi njega tako čudovito družino, prijatelje in najboljšega fanta na svetu.
Hvaležna sem, ker mi je dal Adrijano, ki danes praznuje svoj 51. rojstni dan.
Pred tekmo sva šli v Šiš. Moj najljubši Šiš in potem si je zaželela kavice. Gospodična v sosednji stavbi ji je častila kavico, ker je slavljenka. Tako mala gesta, tako veliko srce, tako srčno se je to zdelo. Neverjetno kako se mi je ta gesta zdela plemenita. Dve stavbi. Različni ljudje. V obeh velika in čudovita srca. Vse najboljše, Adrijana! :*

In ko sem se po tekmi vračala sama v dvigalo…sem razmišljala če naj preženem jezo s tem da grem peš.
Pa sem ugotovila,da se ne bom počutila nič bolje.
In se pripeljem domov.
Ko mi varovalka vrne štrom, se vsedem…in razmišljam…
Morda nam letos ni namenjeno in lahko se sprijaznimo, da naše računice niso iste drugim računicam.
In morda prehitro dajem roke vstran, ker realno smo še lahko prvaki.
A bodimo pošteni.

S tako igro si ne zaslužimo prvaka.
Ja, želimo si ga in vedno si ga bomo želeli, po njem hrepeneli.
Bomo sanjali še naprej vijolčne sanje in isto imeli radi ta klub.
Nič se ne bo spremenilo če ne bo zvezdice številka 14 in nogometaše bomo imeli isto radi.
Iskreno spoštujem klub, vijol’čna kri za vse ljudi je v polnem teku, vse bo ostalo isto.
Pa vendarle se bo vse spremenilo.
In če želimo kaj v novi sezoni je to, da pogledamo žreb za kvalifikacije za Ligo Evropa in se vanjo uvrstimo. Ker lahko.

In če bom spet kaj isto naredila, je to, da bom pred prvim krogom pogledala kam gremo v prvem in kam v zadnjem krogu, kjer bomo prvaki.
Ene stvari se nikoli ne bodo spremenile.
Lahko sem jezna, lahko tolčem po ljudeh, pa ne bom in ne morem.
Ne morem spremenit ničesar če sem hudobna, nesramna in žalostna.
Lahko bi analizirala tekmo in pljuvala po ljudeh, pa sem potem ista kot drugi.
Nisem taka in tudi če smo podprvaki, se to zagotovo ne bo spremenilo.
Lahko zdaj pojem kako smo slabi in kako to nikam ne vodi.
Če pa ne vodi to nikamor.
Stvari se zgodijo z razlogom in z razlogom pridejo spremembe in druge možnosti in druge poti in druge zgodbe. Z razlogom včasih kaj ne zmagamo, izgubimo, se spremenimo.
In sem žalostna, za mano prihaja ta poraz, ki grdo boli.
Mene kot gorečo navijačico, kot me je v ponedeljkovem članku v Večeru označil novinar.
In morda sem samo ena v množici, ki ne razume.

Ki morda naredi kup napak, se opraviči in se kesa za njih.
In morda sem tista, ki mi nikoli nič ne paše in nisem z ničemer zadovoljna.
Pa vendar bom rekla…obrišite solze, dajte nasmeh na obraz.
Jutri je nov dan.
In kmalu se veselimo novih uspehov, novih sanj, novih ciljev.
Nekje je nek konec, da se začne boljši začetek.
In če nekje nekdo verjame v naše sanje, potem ve, da včasih potrebujemo bolj mladost kot izkušenost in kdaj bolj željo in voljo, kot luft in lovorike.
In če je nekje kdo, ki bere te vrstice…naj si zapomni…da je moje vijol’čno srce mogoče v tem trenutku razparano, ampak ga bom zašila skupaj.
S fanti se veselila novih uspehov in jim tako ali drugače stisnila objem zahvale in poljub vijolčne ljubezni.

In ker je ena sezona slaba, ni slab klub, ampak morda, morda samo par tistih, ki bi radi pa ne rečejo…in je prav da rečejo in da stvari gredo…novim naproti.
Ne glede kako se bo končala državna ali pokalna sezona…tu sem. Tu bom. Vedno bom tu.
Se čudila katastrofalnim tekmam in se navduševala nad vijolčnimi heroji.
In če dež nekaj lepega prinese…potem mi prosim naj prinese ta zveste…ki šparajo za novo letno karto, ker vedo, da je vijol’čna ljubezen večna.
Rada vas ima.
MalaMo. :*