In zgodilo se je…

Krepko preko pol dveh zjutraj je, ko začenjam pisat najbolj pomemben blog sezone.
Pa če mi verjamete ali ne, do 13h ure sploh nisem vedela kje in kako bom sploh videla derbi.
Nekaj čez 16.30 smo se odpravili…Rok, Sebastijan, Igor, Tadej in moja malenkost…
…na Žale smo šli. Prvi parking ni ok, tudi drugi ne. Policaji nam zaupajo, da moramo na eno veliko parkirišče, da pa ni označb, ker je domačinom jasno kam moramo it.

foto: Tadej Žlak

Ko vidimo prijatelje, počakamo da se bus odloči da gremo in gremo.
In pademo. V ogenj Stožic.
Šofer nas namreč odloži blizu dvorane in nas vrže v ogenj Dregonsov.

Na srečo vidi to policija, ki urgira in nas preko stranskih poti vodi proti našemu vhodu. Zdi se, da se jim sanja ne kam it, domačini pa nas zmerjajo, v nas mečejo vse kar imajo pri roki…in ja, po nekem čudežu jim uspe, da nas spravijo v garažo.
Vidno zgroženi pridemo na pregled, ki tokrat ni bil neka težava in gremo na naš sektor, kjer nas čaka Pastora Leticia in naši vodji Rok in Aracely. Po skupni molitvi in mahanjem, čvekanju in vsem ostalim…lahko počasi začnemo.

foto: Rok Jeler

Tam smo bili zagotovo kako uro pa pol pred tekmo že. Dejansko se je vse zavleklo zaradi busa in šoferja busa, ki je našo vožnjo skoraj naredil zelo, zelo škodljivo.
Naslednji busi baje teh težav niso imeli.
O tekmi ne bom kaj pretirano razpredala.
Dva različna polčasa, dve različni zgodbi in neverjetnih 15 minut.
Kaj rečt? Čudila sem se nad par stvarmi.

To, da ni grafike ob predstavitvi igralcev vedno bode v oči.
To, da lahko rezervist, ki se ogreva, pametuje sodniku je nekaj neverjetnega kar sem kdaj videla. No, na koncu je dobil kot rezervist, ki se ogreva celo karton.
Sodnik me ni presenetil, lahko pa pošteno rečemo, da se je vse na koncu končalo tako kot se je moralo.

Domači trener je praktično poletel na igrišče, črte sploh nikoli ni upošteval, pa vendar se ni nič zgodilo.
Aja, pa Šporar je prišel na obisk. Kaka napaka vseh napak.
Santijevega priimka in imena pa se eni ne bodo naučili prebrat še sto let ne.
Vzdušje je bilo prijetno, polno navijaškega naboja.
Ni mi jasno kak lahko v lastne igralce mečeš pirotehniko, ko ima napad in jim škodiš, ko lovijo pomembno zmago.
Ni mi jasno, kak lahko rečeš moje, če pa besede moj sploh razumeš ne.
Na koncu so hoteli Dragonsi malo poletet med tem ko so Minioni tam šetkali. Ni jim ratalo.
Tekma je bila napeta, živčna, vsi smo se neke drli pa kričali pa grizli nohte pa vse ostalo.

Ni bilo fajn, je bilo pa tak res za dušo.
Za dušo tekma je bila to.
Sem pogledala po tribuni.
Znani obrazi, številni posojeni igralci, igralci B ekipe.
In predvsem občutno ogromno derbi navijačev.
Čeprav je po tekmi zmagal “Cipot,” ki je rekel, da se bodo ustavili na vsaki pumpi.
Če me bere gospodična z rdečimi lasmi, ki je stala pred mano…vsaka ti čast! Carica si,, upam da se še kdaj kje srečava.
Moja avto ekipa z mojo Kairos ekipo!
Poklon vsem skupaj!
Zdržali smo.

To tekmo, ko sem se spraševala zakaj mi, zakaj nič ni fer, zakaj tak malo in zakaj tako premalo in zakaj spet mi in iskala krivca za vse.
Potem pa je bil penal. Pa gledala sem na tisto uro, Milivoje je zadel, časa pa je bil tak malo in premalo.
Samo štiri minute dodatka, žabci niso popuščali, naši pa so se na novo rodili in razbijali zadnje minute kot še nikoli to sezono.
In potem je naenkrat nastala zelena tišina in se rodilo nekaj norega.
Moja dva kapetana sta zadela.
Seveda sem v evforiji bila prepričana, da je zadel Aleš.
A drugi rekordni gol je prispeval po podaji Kapetana Aleša, Kapetan Marcos.
Jokala sem. Spet. Tokrat od sreče. Pa sem pogledala po tribuni. Nisem jokala sama.

Bog je dober je odmevalo in kričali smo ob koncu, peli in se veselili.
Zahvalili smo se Bogu za ta čudež.
Hvala ekipa, za to prenaporno tekmo, za to, da ste utišali to zeleno zgodbo, hvala, ker ste prinesli domov zmago, hvala vsem, vsem…ker ste verjeli.
Na tribuni je bil tudi nekoč Joker Maribora, ki je bil specialist za zadnje minute.
Tokrat je bila 94-ta minuta.
Še zadnji žabčkov kot in lahko smo se veselili zmage.
Prigarane, res prigarane zmage.
Utišali so vse skeptike, vse tiste, ki so jih nekam pošiljali, jim vzeli dostojanstvo.
In moja dva Kapetana.
So igralci, ki imajo v mojem srcu posebno mesto.

Ne gre jim vedno dobro, pa vsi jih pljuvajo.
Preveč si čustveno navezana, pravijo.
Jaz pa pravim, da čisto vsi igralci imajo v nekem obdobju čas, ko jim ne gre.
Danes jim je en tako zaprl lape, da bodo še dolgo tiho!
Ne morem vam povedat kako je bilo to ob golu, kako norenje, kako veselje.
Mislim da smo bili vsi res šokirani nad čudežem, da se je res zgodilo.
Ta preobrat, ta želja po zmagi, ta božja moč.
Ta vera v zmago, v moč in ljubezen.
Vijol’čni fantje…ne skrivam ljubezni do te ekipe v dobrem in slabem in v zadnjem tednu sem izgubila kar nekaj prijateljev, ker sem drugačna.
V petek sem snemala prispevek za nacionalno tv.
Niso vam pokazali, kako sem hotela pojasnit, da takega vzdušja, kot je v Ljudskem vrtu, Stožice ne bodo nikoli imele, niti tega, da je zeleno grdo in da tega eni pač ne razumejo in ja, da smo navijači prijatelji. In da vijol’čna barva povezuje ljudi.

In ko smo se kakih 50 minut po tekmi le spravili na dva busa za Žale (res se čuje zelo čudno), se spravili v avtomobile, se z nasmeški poslovili…
…hvala Ljubljana, hvala za ta krasen večer.
Organizacija je padla na celi črti, a očitno vse z namenom.
Policija in varnost je bila zelo korektna.
Ene so grele celo Zmajčice, ki so plesale.
In jaz?
Jaz sem si oddahnila od ene zelo zahtevne, naporne in tako presrečne tekme.
Ne znam vam povedat kako sladka je ta zmaga za mene osebno, kako je neprecenljivo gledat obraze te ekipe, tega vodstva, teh ljudi.
Hvala ekipa, hvala moj Maribor.
Tako kot je bilo namenjeno, se je zgodilo.
Vera in garanje gresta z roko v roki.

Ko sem pogledala slike…vidim, da sem vas par zgrešila…upam, da se vidimo kaj naslednje tekme doma ali pa na finalu v Kopru.
Pogrešam vas številne in tako dolgo se že nismo videli, da mi zelo manjkate.
Medtem ko eni sladko spijo, jaz končujem te vrstice.
Vidno srečna, vidno presrečna, še vedno vsa v vijolčnem…vam ploskam, z bogim glasom a presrečnim srčkom.
Kako rada vas imam to tako ali tako veste.
Za mene ste tak al tak že prvaki.
Vedno ste bili in vedno boste.

foto: Rok Jeler

Tega mi nihče vstran ne more vzet. Nikoli.
In skupaj smo doživeli toliko čudovitih zmag…samo tota, tota je moja zagotovo najljubša nad žabci vseh časov.
Nikoli vam ne pozabim tega.
Hvala moji ekipi za čudovito gostovanje, Roku za prijetno in mirno vožnjo.
Res je bilo lepo, upam, da kmalu ponovimo.
Hvala Kairos družina.
Ker ste in ker spreminjate nas in svet na boljše.
Rada vas ima.
MalaMo. :*