Do zadnje kapljice švica…

Pogled na uro.. 04:08 je.
Dobro jutro moj Maribor, lep pozdrav ponočnjaki, s spoštovanjem prebujeni.
Deveti naslov pokalnega prvaka je prišel nazaj domov.

In prvič sem ga imela možnost v roke prijet tudi sama.
A počasi.

Čeprav sem rekla, da bo ta blog verjetno bolj kratek, se to zna spremenit.
V Kopru smo bili že okoli štirih popoldan.
Prijeten sprehod, čvek ob plaži, neznanci, ki so navijali na nas pa na vsakem koraku.

Po vrhunski večerji v Planetu Tušu, katero nam je stregel, tipično, Mariborčan, se odpravimo na tribuno.
Znani obrazi, polni pričakovanj, želj in predvsem upanja.
Marwan zadane zelo hitro za vodstvo.

Izenačenje nas malo naredi živčne, a verjamemo naprej.
Celjski bobni in čisto netipično navijanje spravlja ob živce.

Mi se deremo, pojemo, navijamo, kričimo, se jezimo in pol…pol se zgodi.
Tekma se konča.
Podaljški.

Na sceno stopi on.
Dare.
In še prehitro spet.
Izenačenje.
In pol.
Gremo na penale.

Željko zgreši.
A jaz zelo resno, da je Goran tudi pred leti zgrešil, pa smo zmagali.
Pol pa se tota napetost stopnjuje.
Celjani kiksnejo dvakrat.
Ostalega se bolj malo spomnim.
Samo to da so popadali en po drugem.

Pogledam slike in video.
Aaaaaaaaaaaaaaaa.
Kričim od sreče, ko samo zdaj pomislim na to.
Olajšanje.
Solze in cmok.
Končno mi.

Toliko garanja in odrekanja.
Toliko pljuvanja in jeze.
Zmaga.
Ta prigarana zmaga.
Gledam te utrujene obraze.
Ki so verjeli.
Do zadnjega.

Ploskam, se derem, odhajam po stopnicah.
Na podelitev grem.
Nekak bom prišla tja.
Mimo nesramnih Celjanov moram.
Nekaj cvilijo.
Zabijem nekaj nazaj, a tako ali tako me nihče ne sliši.
Tadej in Sebastijan za mano.
Pridemo do tribune.

Tam vidim, da bomo videli vrhunsko.
Ko vsi dobijo svoja priznanja, so na vrsti naši fantje.
To zelo dobro poznajo.
Tudi na špalir ne pozabijo.
Smejim se in oni so presrečni.

Pokal se dvigne.
Mi pa spet do ograje.
Po stiske rok, po fotografije.
Po dajanje tega, kar najbolj znamo.
Ljubezen.
Hvaležnost.
Prijaznost.

Celo leto sem bila z vami, dragi moji nogometaši.
Hvala, ker ste mi vrnili tako krasno.
Toliko prijaznih misli, toliko srečnih besed.
Vse bo še dobro.
Smejim se in ja, oddahnila sem si.
Vse me je že bolelo.
Trpelo je telo.

Za par let ste me postarali.
Ni mi mar.
Za leta in za vse kar smo prestali.
To je za nami.
Veselje, to srečo v očeh teh fantov.
Enim so ostale samo spodnjice in nova majčka.

Eni so prišli z otroci, eni z žogami.
Pastor Marcos Tavares je prišel in se vrnil.
S pokalom.
In smo se slikali.
Lahko sem prijela v roko ta neverjeten pokal.
Ker nas varnostniki že preganjajo.

Gremo ven.
Med prijatelje.
Čestitke še ostalim.
In fotografije.
S trenerjem in športnim direktorjem.
Nikoli ne zavrneta fotografije.
Težko obdobje je za njima.
To tekmo sta prigarala skupaj s celotno ekipo.
Od čistilke do fizioterapevtov.

Neverjetni ste.
Kaj ste zmogli po vsem pljunkih.
Koliko borbe, energije.
Neverjetna pohvala…Marko.

Kako garanje od prve do zadnje minute.
Čaka te vrhunska kariera. Samo tako naprej.
Imeli smo dva zelo šibka člena.
Pozabljeno bo to.
Videli bomo samo tiste gole, tiste zadete penale.
Znoj, ne znoj, švic na obrazu.
Ki jim je tekel, in šampanjec, ki so si ga zaslužili.
Za nepozabno tekmo, za garanje, za obrambe, za vse, kar so dali.
Letos so veliko dremali in prespali prvenstvo.
Pokal so oddelali.

Hvala vam za to tekmo.
Je ena mojih najbolj živčnih, a tudi najbolj srečnih vseh časov.
Tako lepo je bilo videt vse te obraze, te neverjetne ljudi.
Kako lepo je vedet in pogledat po tribuni, po tekmi.
Družine nogometašev, še enkrat vam pojem hvalo in sem vam zahvaljujem.
Ker ste z mano v vseh trenutkih.
Zlati ste, rada vas imam iz srca.
Hvala, ker berete moje bloge in razumete mojo zgodbo.
Hvala Uroš, ker brez tebe to ne bi bilo mogoče.
Moj Tadej, ki je najet avto brezhibno odpeljal tja in nazaj in celo tekmo prenašal svojo deklino, ki ni več vedela kaj naj.
Adrijana in Sebastijan za družbo…bilo mi je lepo.

Hvala igralci, hvala kapetan, hvala vam, ker ste verjeli z mano.
Hvala Bogu, da se je zgodil ta neverjeten čudež.
In ker je ura skoraj pol pet, bom verjetno kaj pozabila in ne mi zamerit.
Res je toliko nekih emocij, neke tako posebne sreče.
Vsi so bili proti.
Vsi so grdo govorili.
Mi pa smo verjeli.
Ne bomo nehali verjet.

Vedno bomo tu in hvala vam, ker ste jim zaprli lape.
Vsi, ampak vsi!
Živcem mi je bolj malo ostalo, pa nič zato…saj se bodo spet novi pojavili.
Bil je nepozaben večer in hvala vsem, ki ste bili z mano na tak ali drugačen način.
Tudi preko sporočil, Facebooka ali kakorkoli drugače.

Dragoceni ste in ta večer ne bo šel v pozabo…
…NIKOLI!
Noro leto se je končalo…blog ob koncu sezone…ko si odpočijemo, pogledamo in se nasmejemo.
Da vas imam rada, vam zmeraj osebno povem.
Da ste najboljši na planetu, pa tak al tak že veste.

Rada vas ima.
Neizmerno hvaležna.

MalaMo. :*