Z dvignjeno glavo v nove zmage

20.maj 2015…v vseh pogledih en datum, ki si ga bo veliko ljudi zapomnilo iz takih ali drugačnih razlogov.
Pred meseci smo si ga vsi obkrožili…ja, v Koper na finale gremo.
Ups, ne…

dobrodošli!

Za bus in še kup avtomobilov smo se danes dobili v Rdeči dvorani v Velenju.
Hvala Ema, da sem naju šla prijavit za bus, ki je peljal na tretjo tekmo polfinala rokometa.
Gorenje Velenje proti Rokometnemu klubu Branik Maribor.
To je bila velika tekma.
Res je bila tekma.

začetek.

Tisti, ki niso uživali…lažejo.
Tisti, ki trdijo, da so si domačini zaslužili…tudi lažejo.
Tisti, ki so ji dali naziv Rdeča dvorana…kaj prezračevalni sistem ne dela? Pa tudi to je bolj kot lukna, kot dvorana. Brez zamere, samo bila sem že v številnih objektih po državi, tukaj pa sem naletela na tako razočaranje.

vse je zadel!

Večno me zebe, tukaj pa nisem vedela al si bom glavo polcala al kaj bom, ker se mi je zdelo da sem dobila tetrapak v glavo.
Vzdušje?
Bodimo pošteni…mi nismo ravno neko rokometno mesto ne. To priznavamo.
Samo danes pa nas ni bilo samo za vzorec.
Vrhunski bobnar, dečko zna.

to nam je znano…

Pa drli smo se tudi.
Ko bi mene na koncu čuli…stala sem tam zadi s tisto ragljo in se drla kot da sem zmešana (ups, dokazano zmešana). 🙂 🙂
To je bila tekma, ki je ne bomo pozabili do konca življenja.
Vodili smo za štiri, polčas dobili za tri.
Drugi polčas pa…ko sem ravno razmišljala…fantje so vrhunski, dejansko zelo kostantni…tega ne bodo zapravili. To je nemogoče. Vrhunski so, dobri so. Delajo kikse, živci delajo svoje, samo te tekme ne bodo zgubili.

ob minutah odmora.

E, ne boste verjeli…pa smo jo.
37:34. Nismo tega pričakovali.
Kljub temu da smo izgubljali sredi nekega kaosa, ko se je vse obrnilo proti nam, ko so rumeni dresi padali kot za šalo, ko so se vrstile neke nerazumne izključitve, ko je sodnik pokazal, da je zdaj čas, da se pozornost usmeri na njega.
Vi ne bi zgubili živcev?

vsesplošni fajt.

No, bodimo pošteni, težko jih kdo ne bi.
Fantje so harali ko zmešani, kak so se borili, smola je naredila svoje.
Pa se je videlo da se niso predali. Krampali so in krampali.
Na koncu…je vse skup padlo do konca.
Niso mogli več. Niso zdržali in vse skup je padlo iz kontrole.

iz mojega vidika.

Upam, da nas niso kaj snemali…čeprav smo bili res vzorni navijači, mislim da smo navijali ko zmešani, res se nas je čulo in res smo bili v ponos klubu za katerega navijamo.
Dali so nas na en montažni del, ki se je ob vsakem malem delu tak pajtlal, da nisem vedela kaj bo.
Fantastična ekipa navijačev, ki je vztrajala do konca.
Res, bili smo njihov dodaten igralec. Upam, da so ponosni na nas, kot smo mi na njih.
Borci, pravi borci, ki lahko samo dvignejo glavo…in rečejo…nismo v finalu. Ampak jim nihče nima nič za očitat. Ker so garali in garali do zadnje sekunde.

pozdrav za nas!

Brezveze zdaj tu klovne sodit, ki so pokazali, da smo še zmeraj “premali” da bi si “zaslužili” finale.
Hvala RK Maribor za fantastično tekmo v tej dvorani, kjer nismo dosti lufta dobili, a sklenili kako novo prijateljstvo, bili skupaj eno, in kjer smo do zadnjega verjeli, da je finale naše.
Mogoče ni, ampak danes smo lahko Mariborčani ponosni na svoj rokometni klub, malo manj da smo Slovenci, ker to kar se je dogajalo na trenutke pač…te že tak je moralo bit.
Vse se obrne in vse se enkrat postavi na mesto.
Mogoče nismo danes zmagali, bomo pa drugič. In nove zmage bodo samo še slajše…
Hvala vsem za krasen dan, Ema za vse zgodbe in vsem iz busom, kjer smo skupaj uživali trenutke.
Posebna in izredna hvala Matjaž in Andrej. Ne samo zato, da je moj blog spoznal rokometni svet, ampak za vse kar sta v teh letih kar sodelujemo naredila za mene. Čudovita sta in naj se vama dobrota vrača dvojno.
Se vidimo kmalu.

konec.

Bilo mi je v izredno čast in ponos!
Neverjetni ste vsi!
Igralci…kapo dol…kaj vse morate prenest..neverjetni ste! Ostanite taki.
Lahko noč, vijol’čno mesto!
MalaMo.:*