Select Page

…sončnega neba, ko je zgledalo kot nevihta…
…niste videli, kako je izgledala Nova Gorica…

Napis pove vse.

…niste videli vseh 28 navijačev in še nekaj zraven…
…niste videli novogoriškega športnega parka polnih ljudi…

I am back! 😀

…niste videli, kako so spremenili ime Hitrega Mikija…
…niste videli nogometašev po tekmi.

Ne, ne veste kako so prihajali proti svojemu avtobusu, zvestim navijačem…
Niste videli kakšne poglede so imeli, kako so njihove geste govorile brez besed…
Niste čutili bolečine, ki so jo nosili s seboj.

Niste bili tam, da bi jim vseeno stisnili roko.
Nekateri so šli mimo. Niso ostali.
Da bi jih pozdravili.

Ni bila danes to tragedija.

Deklice s klopce, drugič ste z mano!

Po par minutah je zgledalo kot da bo to še ena preprosta tekma.
Pa še rdeči karton za Goričane.

Vse je bilo odprto. Vse je bilo jasno.
Pripravljena je bila vijolčna preproga. Za nove tri za pot prvaka.
Pot, ki se je danes zdela preprosta.

Naš “Hitri Miki”

Ob polčasu menjava…obrambni ven, napadalec noter.
Pol je sledilo izenačenje.

Čas se je za par minut ustavil.
Imeli smo še dovolj časa.
Saj pa smo Olimpijo razbili v par minutah.
A minilo popoldne v mrežo ni šlo ni nič.

vrhunsko dobro.

Prečke, vse možne priložnosti.
Koliko se je tega nabralo na tej tekmi.
Neverjetno.

Šla sem preverit. Bilo nas je 600.
Kje ste bili…ko se je peščica Viol spravila navijat…
Tekme menda tv bajte niso prenašale.

Zato vi niste videli.

ogrevanje.

Kako so harali po igrišču, kako so se krvavo borili skozi toti bunker plave barve.
Dajali so maksimum, iskali vse možne poti, niso več imeli idej kaj vse bi naredili.
Pa ni bilo zmage. Ne glede na to kako so si jo želeli.
In želeli so si jo.
Ni se zdelo, da imamo igralca več.
Pa nasplošno naša ekipa v tej točki nikoli ni imela prednosti.
Srce in dih sta zastajala. Verjeli smo.

prvih 22 plus 3

Zdaj pa bo. Glej to, poglej kaka podaja, glej to…
Ne, ostalo je pri golu našega kapetana Aleša Mertlja.
Po tekmi nikomur ni bilo lahko.
Če se pošalim, kako bi bilo, če pa smo se mi nabasali v bivšem Hitrem Mikiju (hrana še zmeraj tak vrhunska, da smo vsi bili siti).

Standardna ekipa, pa še Sandijeve sladkarije. V pravem trenutku. 🙂
Naša Lara se je fotkala.

mini zidek.

Ata Igor je šaltaval po telefonu, Rok je pridno imel vse pod kontrolo.
Ekipa s katero sem preživela prekrasen dan.
Dobili smo se v Miragu.
Se smejali vso pot. Šli znova na mejo. Kaj, malo smo šli v Italijo. Za par metrov in par korakov.

Alešev vauuuuuuuu gol!

Pošteno se napapcali.
Pogledali razburljivo in predvsem krasno tekmo. Se smejali ko zmešani.
Videli nekatere navijače, ki jih nismo videli že celo večnost.
Se smejali varnostnikom. Mahali prijateljem na drugih tribunah.
Po tekmi pa…res jih niste videli…

malo večji zidek.

…tokrat je moja obljuba…ne bom brala vašega linčanja in ne, ne briga me kaj si zdaj mislite. Ker v sredo ste jih vsi kovali v zvezde, danes ste to že davno pozabili. Tudi jaz sem. Na to, da ste “nekdo”, ki razume.
Bilo nas je res malo na tekmi.
Vendar kot je rekel Igor.
Mi smo tukaj. To je pomembno.
Bilo je.

Imam čudovite prijatelje!

Lara je bila presrečna, mahala je kot zmešana.
Niste niti vedeli da smo parkirali dve minuti pred njimi v Gorici. Šli smo dve minutki za njimi.
Pomahali smo jim v pozdrav in v slovo.
Niste vedeli, da sem imela cmok v grlu.
Ker jim ni bilo vseeno.
A veste.

še en kot.

Meni je jasno, da bo vse odločeno v sredo.
V čigavo korist je razumljivo.
Prepuščam vam razmišljanju ali je taktika uspela, kaj je šlo narobe.
Uživajte v analizah in predvsem v tipkanju totalnih nonsensov po vaših profilih.
Vi niste vedeli…a jaz vem…
…da bom zmeraj ponosna na vas, dragi nogometaši.

lepo je šla malo…

Stokrat poudarjam…ni važen rezultat, čeprav smo tokrat pike rabili…a bolj kot ti dve piki, ki jih bomo že not spravili…je pomembno samo to, da ste na igrišču dali vse od sebe.
Tega pa vam, roko na srce, ne more očitat nihče…
…in ja, mi smo videli…
…v ponos nam je bilo, da smo bili v Gorici, obiskali še Anjo in ji predali eno res krasno majčko.

končni rezultat.

In če sem kaj vedela…da bo tak 2. maj 2015 dan, ki ga ne bomo pozabili.
Hvala Rok, Lara in Igor.
Bilo mi je v čast in ponos.
Aja, pa hvala starim prijateljem, da berete moje bloge.
Vesela sem, ko se oglasite z lepimi mislimi in željami.
Glede na to, da večine ni bilo na tekmi, pričakujem da bo blog imel več kot 65 ogledov…
…zakaj?
Ker je to…blog, kot vsi ostali moji…resničen…a samo in edino moj.
Dečki, glave gor, z vami je Maribor.
Še zmeraj en klub in ena čast.
MalaMo. :*
Zmeraj z ramo ob rami.