Kdo je tebe (pra)Slovan…

Priznam, to pesem sem dobila nekje v glavi sredi rokometne tekme danes pozno popoldan v Dvorani tabor.
Novi parket.
Stari navijači.
Ekipa znana.
Sedeži tudi.

začnimo.

Te pa sednimo malo.
Dokler ne prisednejo.
Naši prijatelji iz Ljubljane.
Medtem, ko so naši rokometaši začeli čisto zmešano, se pol malo zmedli, medtem, ko je še uradni napovedovalec malo čistil parket, ko so deklice iz plesne skupine malo zaplesale…

foto: Barbara.

…je gospod zraven naju dveh vzganjal dramo.
Kaj si ti ja nor malo…
Smo mi tudi taki na fuzbalu?
Nismo.
Smo mi tudi tak nesramni kjerkoli navijamo?
Nismo.

malo čakamo.

Pa saj razumem da sodniki nenamerno spotikajo igralce, pa nenamerno sodijo faule, ki jih ni.
So ljudje z napakami.
In kdaj pa kdaj to zaboli.
Samo ne se tak obnašat no.
V Mariboru, zraven Mariborčanov.
Dobro, za to moraš pa imet dosti poguma.
In naju dve.
Ki sva se iz srca nasmejali.

moj pogled.

Barbara je dvojno navijala kot ponavadi.
Jaz pa sem imela komentarje, da je Barbara v eno zgledala, kot da ji je božiček darila prinesel.
Napovedala sem 35:28, ko je bilo ob polčasu 18:12.
Pa se je končalo še bolj lepše.
37:23.
Tako, gospod žabček na desni je utihnil.
Lopovi in vse kar je lahko izrekel grdega, je naenkrat postalo nem zvok zmagovalcev RK Maribor.
Fantje so z disciplino, predvsem veliko volje, nekaj sreče in predvsem ogromnoooo timskega dela tekmo varno pripeljali do cilja.
Pohvalno, zasluženo in predvsem mirno.
Krasno je bilo.

Konec.

Sicer nas je bilo premalo, pa vendar smo se imeli lepo.
Barbara je čisto not padla, jaz pa sem se nasmejala do solz.
Hvala rokometašem za krasno predstavo.
Da premagaš ekipo Slovana, ki prihaja iz LPP, ups, Ljubljane…je zmeraj prijetno.
Obiskovalcem, ki so preko Trojan doma pa priporočam, da drugič držijo jezik, distanco in roke.
Niso vsi tako prijazni kot midve.
Sarkastičnih, kot sva midve pa ne delajo več.

Kapetan, Veliki!

In hvala, ker smo z aplavzom lahko utišali tiste, ki niso verjeli.
Ponosna navijačica, ne samo NK Maribor, ampak tudi RK Maribor.
Andrej, če to bereš. Vljudno te prosim, uredi, da se bom lahko enkrat fotografirala z najbolšim. Tak veš kateri je to zame.
Bilo mi je v čast in ponos.
Ne vem kdaj spet pridem, ker fuzbal je moj dom, a kmalu spet.
Kjerkoli sem…vijol’čna je moja večna.
In ja…si se v mojih genih naselil.
Kjerkoli že ste…imejte se radi.
Eksektli!

lep pogled.

Rada vas ima.
MalaMo. :*