Gorenje za konec

Tako, pa so se za letos poslovili še rokometaši RK Maribor.
Kaka tekma je to bila.
Zmeraj, ko pridejo “znani” nasprotniki, se potroji število gledalcev.
Živčnost pa kot kaže tudi.

začetek

Danes so se fantje znova borili proti nasprotniku, ki niti ni bil tako dober.
Zdelo se je, da se bo vodstvo obdržalo.
Zgodil se je zaostanek. Velik zaostanek.
In potem bi se lahko vse obrnilo.
Prebrat je bil možen.
Padale so kazni, sedemmetrovke.
Vse je bilo v igri.
A na koncu se je končalo mogoče vseeno malo preveč.
31:36.
Nekdo je sodnike krivil.
Jaz pa ne krivim nikogar.
Ker pač ne gre v mrežo, se brani, se kaznuje napaka.
Pa pravilo bivšega tudi tukaj dobro velja.
Moram priznat, da sem danes malo Barbaro pogrešala na tekmi.
Predvsem iz razloga, ki je bil za mano.

tota ekipa je čisto nora…

Načeloma zmeraj sedim na tem delu tribune, kot sem danes.
Danes sem pač imela smolo.
Za mano so bili gorenski bobni, ki niso imeli ne ritma ne volje.
Po glasovih tudi mladosti ne.

pomoč mladinskemu domu.

Je kdo rekel Zavrč?
Tisto je bila milina proti temu, kaj sem tukaj poslušala.
Se mi zdi, da še zdaj slišim “drži obrambo,” ostalega pa tak nisem razumela.
Krasna tekma.
Samo ne vem, al samo jaz nimam sreče, na tekmah rokometa je tak redko neko navijaško mariborsko vzdušje.

malo je bilo vroče krvi.

Jaz tak veste da nisem neki navijač, ko bi se drla, pa kričala. Uživam.
Sploh danes, ko sem bila sama in sem si to tekmo vzela za dušo.
Res, fajn mi je bilo, razen bobnenja v glavi, ki ga bom čutila še par dni.
Navajena sem vsega, samo to je bilo top od katastrofe vseh katastrof.
Ne privoščim nikomur, a konec koncev, saj mi dejansko tudi ni nič manjkalo.
Fantom hvala za krasen večer, zmage še pridejo, sreča tudi, goli tudi.
Uživajte počitnice, jaz vas bom pogrešala, ker zdaj ni nobene sezone in nam bo res dolgčas.
Kaj še rečt…

konec.

…prihaja blog o nadaljevanju večera.
Z najboljšimi deklicami na svetu.
Rada vas ima.
Mala Mo. :*