Vijolčni utrinki jih imajo 5

Let, da se razume. Ko sem okoli 21.20 pred petimi leti v svet spravila svoj prvi blog se verjetno nisem zavedala, da bom danes, pet kasneje, pisala blog številka 660.
Ur pisanja nikoli nisem štela, tudi besed in črk ne.
A vse je bilo napisano z veliko ljubezni spoštovanja, včasih tudi kritike, a velikokrat kaj med vrsticami, s kančkom sarkazma in upanjem, da bom z novim dnem tudi sama boljša.
Utrinki vijolice so res ena posebna zgodba. Še zmeraj imajo isto sporočilo.
Pisati skozi svoje oči, s svojim mnenjem, kjer se hvali na glas, graja pa brez imen. Še vedno je blog namenjen tistim, ki nogomet in šport v osnovi jemljejo srčno, s strastjo in spoštovanjem.
Še zmeraj je blog namenjen tistim, ki so mi na nek nori način podobni, čeprav so popolnoma drugačni od mene.
Ko sem ga začela pisat, sem vedela, da je čas, da začnem govoriti svoje zgodbe, ki sem jih toliko let nosila v sebi.
Z leti je blog prerasel samega sebe. Ni bil več samo nogometni. Postal je športno mariborski v celoti, postal je zgodba o mojih očeh, o mojem življenju, o moji kosmati sreči, o sebi.
Veliko čustev sem razlila skozi leta. Priznam, nisem se naučila, da bi bila bolj pazljiva, čeprav se velikokrat zalotim, da sem preveč ranljiva.
Še zmeraj bleknem včasih kaj ne smem in brez razmišljanja pišem to kar je v moji glavi. Tudi ko imam prav, tudi ko dobivam grožnje, napade na sebe in neresnice, ki jih lahko pišejo samo ljudje, ki se niti malo ne spoštujejo, kako bodo mene, se zavedam, da ne bi hotela bit drugačna. Za nikogar.
Blog bo zmeraj poseben. Nerazumljiv. Slike in teksti se načeloma nikoli niso ujemali in nikoli nisem gledala, da bi se morali. Preprosto sem pač pisala in slike dodala, kolikor sem pač čutila, da morajo v blog, da ljudje vidijo drugo stran nogometa.
Danes bojevniki igrajo v Gorici in mene ne bo tam. Na peti rojstni dan bloga, bom tekmo gledala s prijatelji. Privoščili si bomo košček torte ob rojstnem dnevu bloga. Danes bomo doma.
Verjetno se nekateri sprašujejo, če sem zbolela, moja zgodba pa je drugačna.
Sedem dolgih let cest je za mano. Prevozila sem številne kilometre. Večino sama, a ogromno tudi s pomočjo dobrih prijateljev. Zaradi številnih organizacijskih potez smo polnili avte, da smo lahko prevozili državo, ker če avto ne bi bil poln in ne bi delili stroškov, bi verjetno vedno ostala doma. Hvaležna sem vsem, ki so kdaj pomagali, da smo lahko skupaj pogledali nepozabne tekme meni ljubega moštva in res jih ni bilo malo.
Imam 36 let in življenje se je v letu in pol spremenilo. Nisem si mislila, da se bo kdaj zgodilo, čeprav v grlu čutim cmok in pri srcu ni lahko, ampak tekmo gledam doma, ker čutim, da je tako prav. Lahko bi klicala ljudi okoli in iskala pot do Gorice.
Vendar računica je predvsem zelo cenovno visoka, veliko pa je vredna tudi moja ura. Zdaj, ko sem zaposlena in imamo številne projekte, ki jih imamo za naredit, je dan daljši od osmih ur in teden je izredno naporen. Garanja ne zmanjka in ko ni služba vse kar imamo, je vikend pač preprosto tisti, ko človek zapre oči, gre na kak kratek izlet in je pot do Gorice res velik zalogaj. Skupaj s pisanjem bloga mi vzame več kot 13 ur in v tem trenutku niti fizično, niti psihično nisem zmožna tako dolge poti. Hkrati se zavedam, da če hočem še na polfinale pokala, da lahko gremo v Koper in na številna druga gostovanja, mora katero gostovanje plačat ceno le-tega.
Tokrat sem izbrala mojo Gorico. Mesto, ki ga obožujem, obožujem ljudi tam in vse kar spada zraven. Vedno sem se dobro počutila kjerkoli sem bila in nikoli nisem imela nobenih težav z nikomer.
In ja, danes, ko moj blog praznuje in z njim jaz.
Moj otrok je že velik. Spremenil je spletno mesto, postal je večji in lepši. Po Tadejevi uslugi je končno videt tako dobro, kot je za mene dober vsebinsko. Po njegovi zaslugi bo tudi z današnjim dnem drugačen, bolj poseben in še bolj obogaten.
Marsikaj se je v teh letih spremenilo, a vsebina ostaja pisana na isti način, z istim emocijami, z isto energijo, isto ljubeznijo. Mogoče nimam več 36/36, mogoče ne morem bit več vsepovsod, a vse to pomeni, da sem vedno bolj odrasla, da moram uredit še druge prioritete in da to ne spremeni moje ljubezni do kluba, do grba z zvezdico, do tega, kar mi pomeni klub, ki mi je v življenju toliko lepega dal in mi še bo dal.
Zavedam se, da je pred mano prelomno leto in upam, da se bo v tem letu zgodilo še vse tisto, kar sem sanjala že od malega.
Dejstvo pa je, da številke govorijo svojo zgodbo. Da številke kažejo mojo vztrajnost.
Pet let blogov je za mene res dolga doba. Nisem pričakovala, da bom sploh vztrajala. V osnovi je bila celo moja terapija za vse, kar se mi je v tistem obdobju dogajalo.
Zato danes, preden pripravim torto in se dobim s prijatelji, pišem to zahvalo.
Vsem, ki ste mi pomagali. Z nasveti, z ljubeznijo, z branimi vrsticami, z deljenjem bloga, vsem tistim, ki ste me kdaj ustavili kjerkoli na cesti, v kafičih, ter mi povedali, da naj vztrajam in da naj ne upoštevam mnenja tisti, ki mi ga zavidajo.
Iskreno, če bi ljudje vedeli koliko garanja je tukaj zadaj, eni nikoli niti probali ne bi. A ja, to garanje je vredno, ker sem naredila točno to, kar sem želela in čutila, da je prav. Vse, kar sem kdaj napisala, sem napisala z veliko čustvi in predvsem velikokrat s pretirano pozitivno ali negativno solzico v očeh. In če kaj, vem kaj pomeni, ko ves svet že spi, ti pa pišeš, ker bo zjutraj prepozno za to, kar je v glavi in prespana glava ni bila vedno dobra glava.
Hvala vsem, ki ste kdaj koli omenjeni v tem blogu. Ali ste mi pomagali, da sem srečnejša, ali pa bolj modra. Nekateri so nekoč mislili (in še mislijo), da so Bogovi, jaz pa danes vem, da je Bog samo eden in da bo vse točno tako kot mora bit.
Tako da ob tem petem rojstnem dnevu rečem le…najboljše šele prihaja.
Bodimo skupaj presenečeni, koliko dobrega je še pred mano in kakšen bo prah za tem uspehom.
In kot zmeraj. Tudi danes, ko je tak poseben dan…30.avgusta 2017 darujemo kri. Vijol’čna kri za vse ljudi. Ta bo pa že šestič. Kakšne krasne tradicije, kakšne čudovite zgodbe. Kakšna pomoč ljudem, ki nič ne morejo naredit za nas. Veselim se. Ker bomo tudi letos naredili zgodbo za zgodovino.
Pazite nase in se beremo po tekmi z Gorico…mogoče danes, mogoče zgodaj jutri…kdo bi vedel.
Rada vas ima.
Avtorica Vijol’čnih utrinkov.
Mojca Pepelnik/MalaMo