 |
| Viole. |
Vesela sem, da imajo vijol’čne baze tudi obletnice.
No, zdi se, da bo zaenkrat samo ena.
 |
| nekoga moraš imet rad… |
Konjiške Viole so s promocijo začele zelo zgodaj in zelo nazorno.
In ko ponudijo hrano…pa saj brez tega bi bili tam.
Trud in garanje, se jim je ta dan zagotovo splačalo.
 |
| kaj pa umetnik? |
Čeprav verjetno zdaj še čagajo in bo trajalo to še nekaj časa, sem vesela, da sem prišla malo, da čestitam, da pozdravim, da spijem kak Malt, da pojem kakšno malenkost…
In ja, da vas spet vidim.
 |
| zanimivi napisi. |
Ko sem gledala okoli na svojem ljubem sedežu, si nisem mogla pomagat, da nisem razmišljala o vseh teh navijačih, ki jih je, žal, zelo žal, bilo premalo.
Če rečem, da so bili pravi navijači, bom nekomu naredila veliko krivico, ker so dopusti, pa delo in vse ostalo.
 |
| če smo te že tu bili.. |
Bili so pa vendarle navijači, ki so se bili znova iskreno veseli. Se objeli, spili pir, pojedli bograč, se lotili sladoleda…
Bili so navijači sredi Slovenskih Konjic, v pubu Beli konj, ki je bolj vijolčni kot katerekoli kraj daleč naokoli.
Iskreno sem vesela, da se je ta obletnica zgodila.
Zaradi te čudovite ekipe, ki je naredila krasen dogodek. Veselja žoge med nogami, žive glasbe, bakle, krasnega sprejema.
 |
| vhod. |
Tako zelo so se trudili in krivična bom, če bom rekla, da se niso izkazali.
Veseli in srečni obrazi ljudi, teh starih prijateljev, teh ljudi, ki so si iz popolnih tujcev naredili pot v prijateljstva za vedno.
 |
| srečna nagrajenka. Nuša. |
Sandra, ki je norela z mikrofonom in naredila vzdušje, ki je dokazovalo, da smo srečni in veseli ljudje.
Kimi, ki se je trudil, da sem bila ponosna, da je nekdo, ki še razmišlja v moji smeri…izredni človek, humanitarec, Viola, ki jo iščete. Po pravem imenu ga malo ljudi pozna, vsi pa vedo, da je dečko na mestu. Bilo mi je v čast. Res v čast.
 |
| hišni bend in Sandra. |
Vreme je čas, ko sem bila tam, zdržalo.
Pozdravila sem ljudi, ki sem jih poznala le po knjigifac. Denis, mi je bilo v izredno veselje.
Stari prijatelji, toliko ljubezni, pozitive…toliko smeha.
 |
| lepota. |
Katja je še zaplesala. Pred tem mi je par ur nazaj pokazala svoj rodni kraj. Bila sem navdušena. Krasno je videt tako iskreno srečo v očeh nekoga…in bolečino hkrati, ko govori srce in spomini. Mi je v čast, da si z mano delila svojo ljubezen do mesta.
Prihod nogometašev…bakle, nekaj pesmi…
Pa avtogramčki, fotke…
 |
| prihod. |
Pa smo še malo se smejali, selfije delali, Amir se je celo pomanjšal za naju dve.
Rok je užival na svoji klopci…pa smo se po Suadi (ni je boljše pesmi na svetu) poslovili, se nasmehnili prijateljem…bili veseli, da smo spet rekli par besed, bili hvaležni za še en krasen dan…
Za ljubezen večno…za to kar imamo in kar smo ko smo skupaj.
 |
| naši dečki z baklo. |
Za ta dan, zato da imamo to močno verigo upanja, veselja.
Ko smo skupaj, premagujemo ves svet.
Ker je samo naš svet.
 |
| tri velika vijolčna srca! |
In ko gremo vsak svojo pot, smo znova srečni, ker vemo da bomo spet kmalu skupaj.
In če sem zakaj hvaležna tej čudoviti bazi je to, da nas spomni, da je važno samo srce. Ker potem premagamo vse ovire in so nam nepomembni ljudje samo nek daljni spomin na nepomemben čas…
Zato hvala baza šest…ker ste si v prvi vrsti upali, drugi vrsti drznili in v tretji vrsti naredili največ kar ste mogli in bodite ponosni na to.
 |
| brata. 🙂 |
In ko sem v Kairosu dočakala še zmago Nizozemske, je Edwin povedal stavek za slovo, s katerim končujem ta blog…da je pomemben samo NK Maribor…
Lepo bodite, vsi dobri ljudje.
 |
| Amir. 🙂 |
Rada vas ima.
Mala Mo. :*
Foto: Dejan Laketić