Ladjice s spomini…

Zgodnja budilka za soboto je bila to.
Mejo jo je prehitel za dve uri.

Srednja ekonomska šola, Maribor.

Stopala sem po stopnicah doma in se napotila v mesto. Parkirala nekje tam zadaj…in s cmokom v grlu stopala proti njej.
Stopila sem skozi težka železna vrata, kjer me je ogovorila varnostnica.

do vrha.

Dajte mi tri minute, sem jo prosila. Ogledovala sem okoli in cmok kar ni izginil.
Moje menze ni več..
Marsikaj je drugače.
Nova je in videt je prekrasna.

par mojih kubčkov.

Mimo prihiti ga. Bronja, ki mi pokaže šolo, učilnice, mi razlaga o spremembah…
Zelene table ni več, kje je obična kreda, ki je bila tako posebna….
V prvem nadstropju naletim nanj. Inspiracija današnjega dneva…ladjice. Boris, isti kot zmeraj. Le z večjim nasmeškom. Človek, mi je v življenju toliko dal. Nesebično. Človek, ki ni učitelj. Je oče, ki ga nikoli nisem imela. Je človek, ki mi je pomagal, ko sem dajala skozi največji pekel svojega življenja. Je oseba, ki mi je pomagal in nikoli nič ni zahteval nazaj. Vedno me je imel rad in čeprav je bil moj profesor predmeta, ki ga nikoli nisem marala, je bil nekdo, ki mu bom vedno izrekala hvalo in neizmerno hvaležnot. Objame me in podarim mu nekaj, kar upam, da mu bo ostalo v trajnem spominu…

jedilnica.

Srečam še ravnataljico in nekatere profesorje…
Priimek pove dosti, šele potem pride moj znani obraz. Brez očal.
Ljudje se porazgubijo…
Stopam po šoli, pustim papir v eni izmed učilnic…gledam…stopam do vrha, ki ga ne poznam…
Udomačim se v eni izmed učilnic…verjetno jih je bilo več kot 200 tistih ladjic, ki sem jih naredila…nisem jih štela, odnašali so jh sproti…

skozi okno vidim svet…

Mimo so prihajali učitelji, ki sem jih želela videt. Profesorica za matematiko, z Ga. Pelcl narediva skupaj par ladjic, tudi ga. Jasmina pomaga tam zraven…oh, nepoznavanje prava škoduje…
Naenkrat spijemo čaj in povabijo nas v šolsko jedilnico.
Tam srečam še prosorico za nemški jezik in še kup drugih ljudi.
Premalo poznanih.
Pogrešam par profesorjev, ki so me učili in so mi bili dragi…
Bili so moja inspiracija.

času primerna…

Nekaj malega pojem, spijem…počvekam.
Boris vmes nekam zgine…
Nisem se utegnila poslovit…

avla…

A se poslovim od ostalih. Ravnateljica je še zmeraj tako prijazna kot takrat, ko me je učila angleški jezik. Solzne oči sem imela že veliko prej…
Odhajam počasi proti izhodu in korak zastane.
Moja šola. Moj dom, kamor sem bom zmeraj vračala.
Premalokrat pridem in žal mi je za to.
Srečna sem tu kjer sem in lepo je bilo, da sem se vrnila.

…moje menze…ni več…

Spomini na dni, ko sem se učila tipkat na pisalni stroj, na dni, ko sem se borila s popravim za psihologijo, na dni, ko sem jedla velikega pariško majonezo, na dni, ko smo se učili teste prejšnjih generacij. Dni, ko smo ustvarjali ŠOK. To so bili dnevi, prijatelji…
Vem, da sem danes še komu pomagala do kakšne solzice.
Hvaležna.
Za to, da sem lahko v rednem roku naredila srednjo šolo in kljub hudi prometni nesreči postala redna študentka EPF-a.
Hvala moja najljubša šola…za znanje, za prijateljstvo, za ljubezen. Hvala za vse dobro kar znam danes in za to, da znam odpuščat slabim. Hvala za to, da ste mi pomagali takrat, ko nisem mogla niti hodit in niti jest. Ko ste mi stali ob strani, ko sem ostala sama…
Hvala g. Boris za to, ker ste vedno verjeli v mene, ko nihče drug ni. Hvala, ker ste me imeli radi dramatično, tečno, pesimistično in ker nikoli niste obupali. Hvala, ker ste mi danes pokazali, da ste prijatelj. Hvala, ker me imate radi in ker sem zaradi danes tukaj kjer sem. Hvala, ker ste se lotili projekta teh ladjic in nas je to znova spet povezalo…

tu se je vedno končal dan…

Hvala moja najljubša šola, ker si.
Vedno sem tukaj zate in vedno ti bom vračala vse dobro, kar si naredila za mene.
Vsem, ki sem vas danes srečala…iz srca hvala. Zaradi tega dneva gledam drugače in sem boljši človek.
Rada vas imam.
Zdaj grem po robčke…
Cmok v grlu je prerasel v nekaj več.
Cmoka.
Rada vas ima.
Tokrat drugače.
Ponosna.
Mojca Pepelnik.
:*