Select Page

Aprila sem nazadnje obiskala Zagreb.

tokrat so plenice. kdo hoče kaj povedat? 🙂

Prvič v življenju pa sem ga točno leto dni nazaj. 22. avgusta lani smo se s kombijem podali na najbolj nepozabno gostovanje vseh časov.

bravo!

V Zagreb. Pet minut vstran od stadiona Maksimir sem danes sedela na zdravniškem stolu.
Po aprilu sem se vrnila na kontrolo oči. Andreja mi je delala družbo.

tak, spet doma!

Znova brez navigacije, s pomočjo vseh znanih stavb, tudi Teta Violeta ima novo podobo, sva že okoli 12h prispeli tja. Lepo je bilo priti domov, kjer je Mojca spoznala svoje junake.

prvič je bila še skoraj njiva. 😀

Tudi Kruno še vedno pridno dela. Žal ni bilo dr. Juričeve. Vendar pri tem prijaznem osebju ni skrbi.
Čeprav sem bila več kot pol ure prej, kot naročeno, sem bila na vrsti praktično v minuti.

zdaj pa sije…

Tlak je super, dioptrije ni, vidim odlično, tudi desno ok je super, čeprav sem se bala da ni…
Testi so bili za desetko.

…in cveti…

Poslovili sva se…se počasi pripeljali nazaj v rodno domovino, kjer sva si privoščili še kosilo, avto pa je bil tudi dobro varovan. Nimaš ti to kaj.

Sidro. Danes bo moj policaj pazo na mene.

Bilo je lepo, še en dan, ki se je končal s sestankom za krvodajalsko akcijo, ki bo čez točno deset dni!
Bodite z nami…

10 dni!

In ja, nič ni bilo lepšega, ko končaš s sestankom in pride mimo še tvoj najljubši nogometaš.
A ni lep ta svet?
Vedno kaže prave znake, prave poti in prave ideje…
Prav je tak. Držite se skupaj, imejte se radi in opazujte.
Sreča je za ovinkom…mojim zagotovo. Najdite svojega.
Se vidimo.
Cmoka.
Rada vas ima.
Mo. :*