Rada te imam, moj NK Maribor. Hvala moj zlati kapetan Marcos Tavares, ker imaš zmeraj na obrazu najbolj pristen nasmeh na svetu. Vse najboljše za 35. rojstni dan. Naj ti Bog nameni najlepše dni na svetu, zdravja in krasne trenutke s tvojo družino.
Težko je bil pameten po takšni tekmi. Res nima smisla razpredat. Ta blog sem začela pisat. Pa zbrisala. Ne vem kolikokrat. Ker se mi zdi vse narobe kar bi napisala, čeprav je mogoče celo prav.
Bil je krasen sončen dan. Prijatelji, znanci, na južni ploščadi, pol smo se ujeli še na vzhodni…uživali večino tekme v krasnem sončku, kjer nas je reševala šilt kapa. Tribuna je bila čisto fajn. Še glasni glasovi so bili danes tišji kot ponavadi.
Vse je štimalo. Fuzbala pa ni neke bilo. Gregor je zabil, potem smo ga dobili. Za mene ni bil regularen. Jaz sem videla faul v napadu. Kaj je v resnici bilo, ne vem. Nisem še hotela pogledat. Bom pogledala in potem bom presodila še po posnetkih.
Vendar videla sem marsikaj, marsičesa nisem. Tudi slišala sem marsikaj, marsikaj si nisem želela. In več se je še enkrat pokazalo da je preveč. Ker ne vidijo, ker ne slišijo. Ker ne pogledajo, ker ne poslušajo.
Včasih se zdi, kot da gledam osebo, zatopljeno v telefon, ki ne vidi nič okoli sebe. Dejstvo, da si eni ne zaslužijo določenih imen, je že znano. A se ne bo spremenilo. Ker argumenti in dokazi niso dovolj. Ljudje vidijo kar želijo videt.
Nima smisla iskat izgovorov. Pika je super. Čisto fajn, da smo sfurali nalet Celjanov ob koncu tekme.
Še vedno je plus osem. Vendar za ohranjanje te prednosti bo treba malo gasa, bencin, malo akcije, malo več sodelovanja. Malo več moči. Malo več energije.
A fajn smo se imeli. Lepo je bilo. Tako krasne ljudi okoli sebe imam. Po tekmi sem videla toliko čudovitih prijateljev. Otroški objemi, neizmerno prečudovite krasne oči izjemnega dojenčka, ki me je gledal s tako posebnim pogledom.
Ni vse to kar smo videli na igrišču. Je Gregorjev gol, ki si ga je zagotovo želel, je petje Kapetanu za rojstni dan na tekmi, po tekmi čestitke. Je ena vijol’čna zgodba.
Današnje poglavje res ni bilo dobro. Človek bi ga kar preskočil. Današnje poglavje je bilo eno veliko učenje. Današnje poglavje je bilo zahtevno.
Malo so se porezala krila, malo se je spregledalo, malo se je polilo z ledenim tušem. In danes se je naučilo.
Življenje je ena velika šola. Življenje je zgodba, kjer ne gre vedno dobro. Ni vedno dober dan in ni vedno pet nula.
Življenje je velika bitka in življenje je predvsem spopadanje z maskami. Ki so tako dobre, dokler ne padajo.
Včasih si ne želimo videti prave slike, ker se bojimo kako bomo z njo živeli in kako jo bomo sprejeli. Včasih smo prepričani, da je nekaj preveč lepo da bi bilo res, zato nas zaboli, ko pademo na cement in z ran teče kri.
Gledam včasih ljudi, ki so mi toliko pomenili in se zavedam, da ostanejo samo tisti, katerih maske padejo, in katerih resnične obraze lahko prenesemo.
Jaz imam tak rada toto vijol’čno ekipo. Cel paket. Naši so. V dobrem in slabem.
Tudi če ne blestijo, naši so. Rada jih imam. Kaj naj? Pišem o tem kaj je treba z njimi naredit, kdo mora letet, kdo je ok in kdo ni?
Moja naloga, uf, kolkič to že pišem v blog je, da sem navijačica. Srčna. Velika, največja, kot reče moj prijatelj iz Magdalene burgerja. Ko me je znova bil tak vesel pozno po tekmi, ko sem prišla na hot dog. Ko sva podebatirala in ugotovila, da je bilo to vse skupaj res za nič. Ampak včasih mora bit nič, da nastane sto. Včasih moraš past, da se pobereš. Včasih moraš trpet, da se lahko spet smeješ. Včasih moraš sprejet slabo, da boš cenil dobro.
V sredo nas čaka res težka tekma. Mura pride. Dajmo lepo skup stopit. Se pripravit. Popravit. In zmagat. Kot znamo.
Ta sezona je že zdaj sezona presežkov in v njej se je zgodilo že toliko rekordov. To je sezona, ko smo imeli že toliko noro dobrih zgodb. In placa je še za nove.
Končno so stekle besede. Končno sem ugotovila kaj bi vam sploh rada povedala.
Da se mejte preprosto radi. Ljudi, ki vas obdajajo, klub na katerega navijate. Preprosto bodite srečni in ponosni. Vaš in naš Maribor je prvi.
In tak bo ostal, če bomo več sodelovali in manj sovražili.
Najdite vzor v Kapetanu, v fantih, ki se raztrgajo na igrišču. In bodite preprosto samo dobri ljudje.
Krasno je bilo, ko je Handa en čas držal zastavico, da mu je fant z zastavico, prinesel žoge, krasno je bilo, ko so Viole pele Kapetanu v 35. minuti.
Včasih poglejte vijol’čno in uničite ta svoja grda črna očala.
Vse bo dobro. Prej ni konec. Samo poglavje 24 ni bilo ok. To še ne pomeni da bo zgodba 15 zvezdice slaba.
Se vidimo v torek v Kamniku na odbojki, sreda Ljudski vrt in potem pišemo drugi teden eno res dolgo in krasno mariborsko športno zgodbo.
Seveda sem jezna. In žalostna. A vem da ta sonček danes ni bil zaman.
Rada vas ima.
Vztrajna.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić