Nekje daleč stran…

Torino.

…Ta Qali. Osredni malteški stadion…

pred letališčem.

Še kot včeraj se zdi tista dolga pot, pa ne od Litije do Čateža, ampak od Maribora do tekme z Birkirkaro…
Začelo se je zgodaj…pravzaprav bolj pozno zvečer v ponedeljek, okoli 20.30 je Aleš začel vožnjo do Torina (Turina po italijansko), potem pa smo malo pred deseto drugi dan dobili krila z Ryanairom.

odhod.

Ko smo okoli 12h rekli dober dan Malta, je veni tolkla že huda sopara. Bus nas je pripeljal v St. Julians in potem se je misija Malta dejansko šele začela. Iskanje hotela je bila kot da iščeš dlako v jajcu, smo je pa po hudih mukah le našli. Potem pa so nam v hotelu še težje našli dve sobi. Za začetek smo dobili eno. Bilo je dovolj, da smo malo vode v sebe in na sebe poslali, pol pa celo nekaj hrane in taksi za štiri, v katerega je šlo pet oseb…in stadion.

prodaja  kart za bus.

Velik je ta stadion. Zelo dolgočasen in nezanimiv.

nasproti našega hotela.

Sporočila iz Slovenije so mi hotela pokvarit dopust. Ni jim uspelo.

moja prva “malca”.

Mitja je uredil karte, potem pa smo se počasi premaknili tja gor. Kjer nas je bilo okoli 100 navijačev vidno zgroženih nad njihovo pihalno godbo. Na tribuni se je jedlo in pilo kot na kakem pikniku, videti je bilo vidno simpatično vse skupaj. Tudi navijalo se je…v prvi vrsti pa smo čakali zmago…

naša vstopnica in Martinin šal.

Nekak je ni bilo. Tekma je bila boga. Res boga tekma je bila. Žalostna in razočarana..

prvih 11.

Toliko kilometrov, skrbi. Toliko volje in energije, da prideš tja…pot naporna…in prideš tja…dečki pa kot da sanjajo nekaj, kar se ni dalo odsanjat.

dodana vrednost.

Navijači smo si zaslužili zmago, videli nismo niti gola…

poziranje…

Zdelo se mi je, kot da si je nihče ni želel…

…in še moje na stadionu…

A kasneje sem ugotovila, da sem si jo jaz bolj želela, pričakovanja moja so bila prevelika…pač, tudi jaz sem tokrat malo preveč podcenjevala nasprotnika. Prepričana sem bila, da nam bo lažje, pa nekak ni bilo.

z Martino.

Vseeno je prijetna zahvala vsem prijateljem na tribuni za prijetno druženje. Tako lepo je in tako fajn je videt vse ljudi na kupu, zbrane, vesele. Ines, upam, da si vmes že dobro. Skrbelo me je zate.

konec.

Po tekmi še skupna fotografija, na kateri sem seveda znova sama fotograf…pa vendar.

po tekmi.

Lepo je bilo, ker smo bili skupaj. Pogrešani naj se najdemo, vsem ostalim pa…upam, da ste doma uživali v prenosu. Baje je bilo zabavno. Tista godba pri nas ni bila nič kaj pestra.

skupinska. brez mene.

In ker smo pravi navijači, znamo tudi pet pesmi za rojstni dan….

še dodatna.

Malo smo “krulili” Dejanu, pa vendar smo to počeli iz srca. Vse najbojše še tukaj, z veliko zamudo…a saj na srečo sem vedno tista, ki nogometašam Maribora na facebooku čestitam prva.

Tako…
In smo šli…nazaj v kombi in proti svetem Julijanu…
Blog od misiji Malta…drugič…kmalu.
Cmoka. Rada vas ima. Mo.:*