Veš, dragi moj navijač, igralec, prijatelj, neznanec. Za mano so peklenski dnevi. Hvala za sonce. Hvala za ljubezen. Hvala za garanje. Hvala za trud. Hvala za nasmehe. Trudim se. In hvala, ker se tudi ti. Hvala za energijo. Hvala za borbenost. Za pogum. Za dokazovanje. Hvala za spoštovanje. Hvala za željo.
Vedela sem. Ne vem če že kdaj. Da bi tak prepričljivo rekla, kar sem govorila zadnje dni. Da bo moj Maribor to tekmo zagotovo dobil. Brez težav. In predvsem z drugačnim pristopom. In vedela sem, da bo zanimiva tekma. A niti sekundo nisem dvomila, da je vijol’čni bojevniki ne bi dobili. Ker tako pač to gre. Videno. Doživeto. Preživeto.
Se spomnim kak je bilo, ko je Mura trenerja menjala. Par dni preden smo šli na gostovanje. Vemo kako se je končalo. Tu je bilo sicer malo drugače. Ampak bistvo zgodbe je pa isto.
Pa naj traja. Naj se nadaljujejo. Naj bo. Naj ostane. Naj živi. Ljubezen do fuzbala. Do iskrenosti. Do kratkih odgovorov. Do poštene sreče. Do tistih drobnih radostih. Tistih mozaikih skelečih ujetih v večeru, ki se je končal…po naše. Da je zadel Jan in so hejterji utihnili. Da je zadel Marcel. Da se je zgodilo to, kar sem napovedala še preden so si ljudje zapomnili njegovo ime.
In da je zadel še eden od starcev, kot mu pravijo. Soudani. Nekaj je na njem. Kar potegne dušo. Ta njegova pristnost. Iskrenost. Prijaznost. V vseh pogledih drugačen, a tako zelo podoben enemu Brazilcu…ki pa se ne piše Tavares. In v vseh pogledih edinstven. Če mene vprašate (pa me tak nikoli nihče ne ?), smo ljudje lahko kot vino, lahko pa tudi coca-cola. Če ste pomarančni sok, potem je včasih boljše imeti jadra. In pravi veter. V laseh.
Hvaležna sem obsedela po tekmi. Tekmi, ki je bila v vseh pogledih tako zelo edinstvena. Na klopi sta kot pomočnika sedela nekdanja nogometaša Maribora, oba nekoč kapetana. Glavni trener se je vrnil domov. Ne samo, da je z nami že osvajal vrhove kot trener, tudi kot igralec je bil človek, ki ga v tej državi iščeš.
Ko je prejšnji ponedeljek v nogometni oddaji govoril o Mariboru, se človeku zarosi oko. Veš ono, ko je nekdo res naš in je naš? No, ta je res naš! Kake besede, kakšni odgovori.
Gospod Šimundža je obiskal pred leti tudi eno od naših krvodajalskih akcij. Takrat kot trener NK Maribora. In pred tem je v Mariboru seveda lilo in lilo je tudi dan po akciji. Na dan akcije pa je tako zelo sijalo sonce. Ko je stopil skozi vrata zdaj že starega medijskega središča, nam je dejal, da smo jim prinesli sonce. No, zdaj verjamem, da ga je on nam.
Spoštujem vse, ki stopijo skozi vrata našega kluba v takšni ali drugačni vlogi in tudi ko odidejo, jih poskušam spoštovati, če si to le dovolijo ohranjati. Doživela sem že posameznike, ki so postali virus. Ampak v resnici so važni samo tisti, ki ne glede ali ostanejo, odidejo, se vrnejo ali pa so preprosto samo v naših mislih, naših srcih…so za nas. Edinstveni. Naši. Naši za zmeraj.
Kot smo mi ostali včeraj po tekmi. In gledali pogumne »navijače,« ki so se želeli malo spapasti, mi pa smo malo poklepetali in se podali v nedeljsko noč.
Ne pozabite, da do februarja zbiramo plastenke za Društvo Junaki 3. nadstropja in plastenke oddajamo v Lidlov avtomat trgovine Lidl pri Europarku. Enega pa imajo še v Kranju in v Ljubljani. Odločila sem se, da bom zdaj redno s seboj nosila prazno vrečko, saj bom ne samo čistila okolice, ampak tudi pomagala malim bojevnikom, ki potrebujejo našo pomoč. Vsak cent šteje.
In ker dobrodelnosti še ni konec. Te dni do vključno 16. oktobra hodim tudi za Orca Energijo, ki bo za vsakih deset tisoč korakov podarila en euro v dobrodelne namene. A ni to super? Pa še od krvodajalske je že več mesec dni in manj kot 11 mesecev in se spet objamemo.
Veliko se dogaja te dni in če le da, pomagamo na vse možne načine.
Če želite pomagati živalim, oddajte hrano v kateri od škatel številnih prodajaln. Da pa ne pozabim. Še vedno iščemo mucka Kimija, ki se je zgubil v Novi vasi ena, njegova Ksenija ga neizmerno pogreša in upam, da ga bo kmalu spet držala v svojih rokah.
Vem kako je, ko svojega mucka objameš zadnjič…in tega nikomur na svetu ne privoščim.
Malecki…saj veš…razpri ušesa, dvigni tačko…pomahaj z angelskimi krili…
Z ljubeznijo nasmeha.
Ker sem ponosna, da imam vijol’čno srce. Brez kančka rasizma v sebi.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić