Select Page
dobrodošli!
V tolikih pomenih, da se vam niti sanja ne.
Začela bom na koncu…
poglejte si to…
Hvala VIOLE PTUJ!
tu ob dravi smo…
Damjan (in oprosti mi, ker za mene nikoli ne boš Janez) z ekipo…poklon, aplavz, pojemo vam ode in vse navijaške pesmi…vsaka vam čast!
ta pravi štajerci doma.
To kar ste priredili v minulem večeru je…veličastno in žal ne najdem superlativa za to, kar ste naredili za navijaški svet.
ponos mesta.
Bilo je nepozabno lepo…
prvič…galerija.
Hvala Aleš, Marcos, Arghus, Mendy…ti trenutki so za večnost…ti prijazni pogledi, te prijazne besede, te neskončne serenade, ki jih imamo radi…kako lepo je z vami vedno znova…kako nepozabno vam je reči zdravo, dat roko…kako lepo je, ker vas imamo…saj ne vem, če sem kdaj dovolj hvaležna za vse to, kar nam dajete…
drugič.
Hvala vsem šefom…pa še Mitji za tiste klešče al kaj mi je v roke dal…mislim, da so mišice že vidne. 🙂
In zdaj na začetek…
tretjič.
Z Mucekom (beri: kuliš družinski aftek) sva se s Polono pripeljali, no bolj žgali sva ga po avtocesti, na Ptuj.
Za nama sta pridno pripeljali Mateja in Martina.
za naše sončke.
Klopca, direkt za nas je že čakala…
papica.
Cockte so padale, čevapi runda seveda tudi…prej pa…ogled galerije (mastori pri delu…kaj si ti nor…!)…
pa malo naokoli, pozdraviš koga, se komu nasmeješ…pa je tak to…
gospodična voditeljica.
Sandra…oprosti, ampak ko se nasmeješ, sem tak vesela, da imam fotoaparat… 🙂
Kočija ena.
Še kaka srečka se je kupila…pa neke srečke smo gratis dobili (spet 177…od kod te sedemke zadnje dni)…
Kočija dva.
In so prišli…Mendy, Aleš…s kočijo. Na drugi Marcos in ta mala dva in Arghus…
pri vhodu. Kaj pa pogled 🙂
Bakle so gorele, fotke so padale…grebli smo se za najboljšo fotko dneva…nasmehi so bili vidni…vse je bilo tak lepo. Ganjena sem bila.
Arghusa so navdušili…
Le en mali dojenček je jokal…vidno prestrašen. No, saj ko to gori, je na trenutke strah še mene. A kulisa je bila tako lepa…vse je zgledalo tako krasno in vau…
temu se reče…Brazilija. 🙂
Pa še posebna “varnost” je bila na delu…
kdo zmore?
In ko smo prišli od tam do tam, pa tja, pa še tja in potem ja…smo spet bili na…štengah!
z vitezom. 😀
Juhu…
odpiramo…
In so jo prijeli. Kulisa je padla…evo jo…baza pet…Bar Palma…pa smo tu…
padla je…
Fotkanje, avtogramčki, cockte, pa kaj te vem kaj še vse…
Arghus gre na vroče…
Podelile so se nagrade, nasmejali smo se, zmenili za Malto…
Mendy žge…
Se objeli, se poslovili, si nič obljubili…in šli…
Aleš poje…
Kaj…fotkanje še zunaj…da se vidi, kako zelo so se ti fantje potrudili, da je bilo vse točno tako, kot so si zamislili…
Skupinska na štengah.
Kaj, vmes smo še pecivo dobili…
Damjan in NK Maribor.
Skratka, večer, ki se je z mamico Polono končal na palačinkah, na zelo dolgočasnem in nič življenjskem Lentu, je bil prijeten, vesel in predvsem tak…naš, prijateljski…
temu se reče…ja…se reče ja. 😀
Z mislimi pri osebi, ki jo zelo cenim in spoštujem…
všečkanja vredno. 🙂
Končujem ta blog o prijateljstvu, žganju…bakl, hitrosti, in še česa…
skupinska z igralci.
Imejte se radi, spoštujte se, si pomagajte in si predvsem stojte ob strani, ko vse nekam gre…
moja mladost.
Ko pogledam nazaj…sem hvaležna, da je dobrota še vedno cenjena in sem zanjo vedno nagrajena…
Damjan, Šalca, Sandra…žrebamo.
Ponosna sem, da vas poznam in hvaležna, da mi je bila dana usoda, da smo se srečali.
sladkorčki.
V čast mi je, dragi prijatelji in predvsem, moji zlati Ptujčani, da ste del mojega življenja.
pogled s ceste…
S cmokom v grlu…
Mejo pa vam pošilja malo krampi pozdrave…
Mejo.
Cmoka. Rada vas ima….Mo. :*
Midve sva Po in Mo…pravi prijateljici…. 🙂