Nekaj čez 16h. Jaz, vijolčni pecikl in voda…pa gremo…
 |
| najboljši! |
Do Hoč, pol pa peš z Martino v Rogozo.
Coca-cola in jabolčni rešujeta žejo…družba je prava…vročina je za mene znosna…
In smo tu.
 |
| tako je zgledalo… |
Z nami spet Sarajevo. Naši fantje, tekma, prijatelji, družba fajn.
 |
| …če ste gledali prenos… |
Med polčasom obiščem navijače…smeha ne manjka. Tarzan zmaga z zgodbo o župnijski tekmi…
 |
| vsi so nazaj… |
V drugem polčasu prepustim fotoaparat Martini in se vsedem na travo.
Medtem ko se kratkočasim s kratkimi idejami in smeha ne manjka, fantje dobijo enega in tri še dajo…Amir, Marcos in Alen zadanejo.
 |
| Martina zbrala pogum… |
Priznam, moj pogled ni bil brilijantn, tako da sem videla bolj malo…sem pa se veselila in prijetna tekma je hitro minila.
 |
| prvih 11. |
Martina je štopersko po 15 minutah le zbrala pogum in stopila do Robija…
 |
| Dejan. Kapetan. |
Po tem pa smo se počasi premikali proti izhodu. Ivo, Aleš, Martina in jaz smo tako dolgo hodili proti izhodu iz Rogoze, da so nam pomahali praktično vsi nogometaši, fotografi, navijači in še kdo…
 |
| komu jasno? 😀 |
Če bi menda tam še stali pol ure, bi pecikl zabasali v avto.
 |
| that’s me. 😀 |
A trmasta kot sem…sem spet šla z Martino do Hoč in se pridno pripeljala do doma…
 |
| ekšn. 😀 |
Saj luft ni vse. Volja in energija sta veliko.
 |
| ob golu…. |
Pecikl je star 20 let, a je še vedno videti zelo mladosten…
 |
| izza odra. |
In tako sem zdaj, pridno pricotkala domu, en simpatičen nogometaš se bo nekaj potrudil (in potem bom šele srečna deklina)….skratka…ne glede na to kako tečen dan je bil, se moram ljudem, ki jih imam tako neizmerno rada, zahvalit, da jih imam…
 |
| dobrodošli…društvo. 😀 |
Sarajevčanom smo pomahali v slovo…in se novim zmagam podali tudi mi…
 |
| na poti domov. 🙂 |
Kolesarjem primerna država žal pač nismo, kaj šele pešcem…a to je za kak drugi blog…
Čestitke fantom za zmago, trud in energijo, ki nam jo dajejo.
 |
| nič jasno. |
Lepo je, da vas imamo…
Cmoka. Rada vas ima, Mo. :*
Foto: Dejan Laketić