Ko ti ponudijo…

STOL. Jim pokaži čemu je namenjen.
Ko se ti ponudi šansa življenja, jo izkoristi.

GOL. Živimo za en tisti gol. In živeli smo za tisti gol.
Bilo je že včeraj. Ko nas je bilo 8250.

Eni smo prišli, ker smo si to želeli.
Eni so prišli, da so bili vidni.

Eni so prišli, ker je le derbi.
In eni so prišli, da so metali.

Vse kar je bilo plastično. Od kozarcev do stolov.
In bakle. Na sektor z otroci.

In vanj. Samo kot je hotel izvajat.
Toliko veselja jim je prinesel. Nekoč.

Minuli večer pa je bil tarča. Nekih, ki so prišli.
Po vsem kar so storili, se sektor ni spraznil.

Tekma je šla dalje.
Zgodil se je drugi polčas. Zgodil se je Mudri.

Ekipa je zgarala. Celo tekmo je potrpežljivo čakala.
Bilo je vzdušje, ki se ni izgubljalo v megli.

Dežja ni bilo. Pa tako slabo je kazalo.
Vse je bilo na naši strani. Pogumno, hrabro. In zagnano.

Ekipa je pokazala karakter. Pokazala je srce.
In zasluženo slavila.

Bilo je končno spet tako kot mora biti.
No, skoraj vse.

Fantje so pozdravili vse tribune. Veselje se hitro ni končalo.
Nalezljiv smeh trenerja ni pojenjal.

Bilo je veličastno.
Sladka zmaga v hramu slovenskega nogometa.

Prelepa zmaga za vse nas, ki toliko let zvesto hodimo z njimi po isti poti.
Vmes pa reševalci. Nekdo jo je skupil po tem, ko je ograja padla.

Na severu.
Upam da je ali še bo vse dobro. Odpeljal jo je rešilec.

Bakle so letele tudi ob koncu tekme. Spet v nič krive ljudi na prvem sektorju novega zahoda.
Nihče ni praznil sektorja ko so nekaj minut pred koncem tekme metali vse kar so imeli.

Ampak od kdaj je denar prevladal razum?
Kaj vse se še mora zgoditi, da bodo sankcije na tekmi sami in ne po njej?

Kaj se mora zgoditi z ljudmi, ki uničujejo tekme z izjemno nevarnimi dejanji in pri tem se nič ne zgodi takrat ko bi se moralo?

Šport izgublja svojo vrednost.
To nima več z navijaštvom res ne nobene veze.

Če ne bi Žugi izvajal kota ob koncu prvega polčasa, bi verjetno še zdaj čakali da bo Krona lahko izvajal tisti kot in bi nehali z metanjem?

Kdaj se bo zaščitilo igralce na tekmi in kje je meja do kod lahko gredo posamezniki?
Kazen me ne zanima. Zagotovo bo prenizka.

Za ljudi se gre. Ki so kupili karte. Da bodo gledali svoje vijol’čne bojevnike. Da bodo z njimi peli in slavili. Ne pa da bodo bežali pred zelenimi granatami nesrečnih ljudi.

Zbudite se, prosim. To je šlo predaleč. In predaleč je ta svet s tem.
Za naše ljudi se gre. In če se komu zdi to normalno, naj se spusti v boj. A ne na našem lepem stadionu.
Končno je takšen, kot smo leta in leta čakali.

In dočakal je zmago. Miki je dobil nepričakovano stol.
Mudri gol številka 15. V Ljubljani je minus 10.

Hvala vsem za krasno tekmo. Poklon Viole za krasno navijanje.
Lepo je bilo.

V vseh pogledih sem očarana.
Sicer od dima kot da kdo hoče, da sem šunka za veliko noč, ampak saj ni več važno.

Stiski rok in dol potegnjena šipa…dovolj je to meni.
Krasni prijatelji in prijateljstvo, ki se nikoli ne konča.

Pa res bom spala bolj malo.
A vredno bo vsake sekunde.

Ker ste bili in boste moji carji. Ker vas obožujem, cenim in spoštujem.
Blog bi lahko pisala čez 12 ur.

Ampak po taki tekmi bom res težko zaspala.
Hvala, ker ste in hvala, ker vas lahko imamo.

Do petka… na vaše zdravje in užijte to noč v vsej svoji lepoti.
Zaslužili ste si.

Z ljubeznijo.

Vijol’čna. Bojevnica.
MalaMo. :*