Na snidenje čez nekaj dni…

52 tekem prvenstva, Evrope, pokala plus še superpokal…skupaj 53 tekem sezone 2012/2013, ki sem jih preživela na tribunah stadionov.

Ne morem rečt, da mi je kaj manjkalo, ne morem se pritoževat, ker je bila sezona, ki je ne bom pozabila do konca svojega življenja.

Res drži, da ko nekaj v življenju izgubiš, potem dobiš nekaj boljšega.

Ta sezona mi je nekaj krasnega vzela, a mi podarila toliko več boljšega, čudovitega, enkratnega.

Spoznala sem prijatelje za življenje, spoznala sem toliko novih ljudi, ki jih srečujem ne samo na tekmah, ampak tudi v bazah, na kavicah, na sprehodih. Ob meni so ljudje, ki so mi vrnili vero v življenje, prijateljstvo in ljubezen.

To je bilo leto zmag, bolečine, porazov, smeha, joka. Na drugi strani izgubljenih pik, prijateljstev, ki to niso bila, ljubezni, ki se nikoli niso zgodile.

Januarja sem dioptrijo pustila v Zagrebu in začela čisto novo življenje. Življenje, ki ga pišem po svoje, na lep in krasen način. Eni pravijo, da sem postala ošabna, drugi so veseli zame. Tretji zavidanje kažejo s tem, da mi govorijo, da bi lahko oslepela. A to je vse že nekje zadaj..

Sezona je končana. 

Ko sem razmišljala kaj vam napisat ob koncu te nore sezone, da vam povem,  kaj mi je bilo še posebej všeč, pa kaj ne…pa nimam nekih pravih besed.

Krepko čez 23h to pišem, to je moja ura…ko vi čagate, eni dremate, eni pa že čakate na novo sezono.

Ob koncu stare sem rekla, da bo marsikaj drugače. 

Drži, bo.

Le eno ne bo…

Mo se vrača na zelenice stadiona Ljudski vrt in na vsa gostovanja sezone. Čisto vsa. Če bo to le možno.

In ko me vprašate zakaj…ker je ljubezen večna.

Grkom smo jo fajn zagodili lani in to je bila moja najljubša domača tekma. Ko sem izbirala in iskala tekme, ki jih ne bom pozabila, sta tu še obe goriški, ker imam pač Gorico še prav posebej rada. Obe koprski sta poglavje zase…Kako bi lahko pozabila Matejevo vožnjo in izpolnjeno željo po Piranu na drugem gostovanju.

Od domačih tekem štejem ljube še tiste s Muro. Poznate me in vedeli boste zakaj…

Ne bom ločevala porazov in zmag. Ne bom ločevala solz od smeha.

Vse je bilo nekaj posebnega, dragocenega.

Na vsaki tekmi se je rodila kakšna posebna misel, kakšna posebna želja. Na vsaki tekmi, je sklilo nekaj, kar bo trajalo večno.

Morda me ne boste razumeli, ampak srečna sem. Res sem srečna. Za fante, ki so se borili, za fante, ki so garali, ki jih je spremljalo dosti sreče, za fante, ki se nasmehnejo tako iskeno, tako dragoceno. Ko dajo roko v pozdrav in besedo ljubečo…takrat veš, da boš vedno njihov in oni vedno v tvojem srcu. Iskanje ljubezni tu ni…si naš, ker si vijolčn. Zelo vijolčn.

Vse je pobrano, vse smo jim vzeli…Maribor je pač nogometno mesto, navijači širom sveta, so njegovi zavezniki.

Mo se zato, ob koncu te krasne sezone zahvalju vsem tistim, ki so ji vedno stali ob strani.

V prvi vrsi gre zahvala Violam za krasne trenutke, za koreografije, ki jemljejo sapo, za moč, ko ni več šlo…za to, da so vedno verjeli prvi.

Potem igralcem, ki so ji še posebej pri srcu…oni vedo in vedo zakaj. A v tuto kompleto vsem, ki so to sezono prestopili prag pravega vrta. Našega. Domačega. Nam znanega. Nam ljubega.

Zahvala gre vsem tistim, ki me prenašate, pa vam fuzbal čisto nič ne pomeni…

Prijateljici Poloni in njeni družini za vso podporo, ki jo dobivam vsak dan in iskreno ljubezen in prijateljstvo, ki je redka.

Mojim sopotnikom…v glavnem so tu Mateja, Anja, Martina, Kata, Gregor, Mojca, tudi Ines in Sonja… Hvala Denisu za nepozabni Zagreb in sopotnikom, ki so bili res super. Če sem koga pozabila, naj mi prosim ne zameri.

Hvala vsem bus prijateljem na evropskih tekmah. Krasno mi je bilo z vami, upam, da bomo letos to še dostikrat počeli.

Hvala vsem, ki to berete in vam je ta blog prirasel k srcu…

Janez, Rok, Uroš, Željko, Miha…lepo je, ker smo skupaj. Hvala. Včasih sem tak naporna, obljubim, bom še kdaj bolj. A vse za to, ker imam rada ta klub. 🙂

Hvala Simona, ker si nekje vedno tista, ki me poslušaš. Hvala Aleš, moj najbolj dragoceni prijatelj, ki ti nikoli ni bilo težko in si vedno tu, ko imam vsega dovolj. Ne vem, če bom lahko kdaj rekla dovolj hvala za 4.1. in za poti na gostovanja, ko se meni ni dalo vozit. Mogoče težko razumejo, ampak težko najdeš takšnega norega nogometnega navijača, ki je približno tako nor, kot sem jaz sama. 

Ter posebna hvala mojemu največjemu štorastemu kritiku, kar jih je (in to nisem jaz). 🙂

Sezona, za večne čase vpisana nekje v naše globine…se je končala…

Vsem, ki vas ni bilo z nami…lahko vam je žal.

Dobrodošel vsak nov z nami v novi sezoni, ki bo luda kuča, kot se spodobi.

Ter za lep in dober konec…Dejan, čestitke za malega Kevina. :* Cmoka za celotno družino Mezga in vse dobro še od mene.

Fantom krasne počitnice…meni pa le še…

Spet bo fajn ko bo fajn.

Rada vas ima, vaša Mo. :*