Pika in podpis

Kak torek je to bil. Sem že skoraj sreda napisala…ker kdo si je zmislil nogomet na torek…no, tudi to je mogoče…

Dan ni bil ravno posrečen. Novi telefon, zbrisana gesla za wi-fi in razni popapani ponosi….in vse je spet delovalo kot je moralo in predvsem geslo je bilo tisto, ki je šokirano najbolj.
Ne prav razpoložena sem pobrala Martino, Matejo in Anjo…

jaz in moja senca.

In potem…prvo Mercator in čaj s tiramisujem…baje pokvarjen, pravi naša Mama Po. 🙂

zelena šalčka. logično.

Nas 50 in vsi ostali varnostniki. Zagotovo jih je bilo več kot nas.
Pregled zabavna zadeva, potem pa pogled, ki preseneti.

naš prostor na zemlji. ups, betonu.

Domžalčani so nam pripravili špalir. Nisem mogla verjet svojim očem…a res je bilo to krasno videt.
Predvsem pa me je veselilo to, da so igrali Dejan, Dino, Ranko, Petar in da je naša mladina grizla kot zmešana.

Špalir.

Tekma je bila predvsem v prvem polčasu zelo zaspana.
Ste me pa baje imeli na očeh v 42.ti minuti prenosa…bom vesela, če mi kdo pošlje posnetek, ker so msgi deževali v eno. Hvala vsem. Baje sem se smejala…če pa kaj mi drugega prestane in tako nekako se tudi počutim.
Drugi polčas je prinesel dva gola in 1:1.

prihod.

Aleš je zadel za izenačenje…kako vesela sem bila…še povedat vam ne znam! Zelo, zelo vesela.
Kritik danes resnično ne bo.

lep pogled.

Hvala Agimu in Jovanu za prisrčne besede, ter mladim fantom, ki jim danes res lahko samo čestitamo in jim želimo še veliko minut in borb na igrišču. Res, krasno je videt našo prihodnost.
Zato to piko podpišemo in še vedno velikih plus 13. 😀

pozdrav napadalcev.

Aja, pa oni stric ko nas je tam slikal…objavljam jaz njega…pa to samo zato, ker mi je rekel, da jaz njega ne smem.

ta varnostnik ima novi hobi.

Ne vem kam vodi ta varnost pretiravanja…pa vseeno.
Ko sem šla zadnja iz našega dela (in prva prišla), sem se počutila kot na špalirju. Se pa vseeno zahvaljujem za korektnost in predvsem za štople. Dokazujejo tudi njihovi varnostniki, da jim je mar za ljudi, ki imajo manj. Cenim.

drži obrambo. 🙂

Še krofi, sladoled, burgerji…pa še Bibi. Kaj bi jaz brez muck.

Bibi.

Je rekla Mateja, da rabim fanta, ki zna kuhat in ima živali…no ja, nekako tako…
Aja, pa da ne pozabim…

ozadje.

Danes sem v avtu rekla, da je to moje predzadnje gostovanje, na katero vozim. Mogoče malo nenavadno, a rahlo sem utrujena od voženj, organizacije in vsega…

naši luštni fantje.

A ko sem se pripeljala domov, sem ugotovila…ne znam si predstavljat nekako dni brez prijateljev, dobre volje, nasmeha nogometašev, tekem v živo, konec koncev tudi kamermanov, ki pridno jedo po tem, ko so me dali na velik zaslon, in konec koncev…kako bi naj jaz gledala tekme doma?

temu se reče služba.

Tako da…imam občutek, da ne glede na vse, kako je včasih naporno in zahtevno…še vedno je zelo, zelo vredno…
Tisti,  ki so z nami, vedo zakaj…

vedno pripravljeni.

Ko si enkrat…in ko pogledaš nazaj…vidiš, da je krasno…
Vseeno je pa fajn, če bo kdo prijel za volan in peljal mene. Obljubim kako pivo. 🙂
Rada vas ima, Mo. :*

pika.