Dan kot iz sanj…

menda je te zahajalo sonce. 😀

Pa še lubčka sem dobila.

barve je že prave…

Ko smo malo pred 12h včeraj krenili na pot na morje…si nisem mislila, da bo pred mano tako krasen dan…
Martina, Anja, Simona in naš šofer Aleš, smo kot prvo postojanko imeli Ankaran, potem pa smo se ustavili v Izoli.

katara je vaša? velikost. 😀

Pridno smo prehodili Simonov zaliv in se na koncu malo zasidrali pri svetilniku.

Mo guga, Aleš fotka. 😀

Lakota nas je premagala in špageti carbonara so bila idealna popotnica za Koper.

vsako jutro…

Smeha ni manjkalo, tisti moj ovinek do svetilnika pa se je tudi tak fejst vlekel, da upam, da moji prijatelji niso zamerili, ker sem jih malo pešačkala.

Anja fotka, mi poziramo. Izola.

Parking pred Bonifiko, pozdravit prijatelje, sprehod malo po promenadi, pozdrav vijolčnim treznim in manj treznim prijateljem.

napis na popotopnem toboganu.

Obvezen sladoled Mo pri Kekcu še pred tem…

krožišče.

In okoli 20h sem na okoli stadiona pozdravila prijatelje, oblekla vse kar je vijolčno in tako smo četverica prijateljev prispela na tribuno, ki se nahaja točno pod vipom.

Matija.

Lepo smo se namestili, uživali trenutke, opazovali znane Slovence in dejansko sem se počutila resnično prijetno. Tako krasen dan na obali, iz Siol Sportala fotograf je naredil eno krasno fotografijo (klik na: Mo s prijatelji).

finale.

Telefon brni, brni…pa ne samo meni. Da se naj nasmehnem.

Mi v neposrednem prenosu. foto: Mitja

Ja, tudi nacionalna tv tokrat ni pozabila na mene. Mitja mi je poslal to prisrčno fotografijo, za katero se mu iz srca zahvaljujem. Sem se na poti iz Kopra tako srčno nasmejala.

pred himno.

Tribuna, na kateri sem naredila tudi dve res prekrasni fotografiji. In to obe z napadalcema. Prvi je Matija, drugi je Dalibor. Eden še bo tresel mreže, drugi jih je že. V Mariboru, da se razume.

začetek.

Tako lepo je bilo pogledat po tribuni…

prvi polčas.

Nogometaši so prišli, peli smo himno, trepetali.
Par let življenja je šlo, a Agimov gol gre v zgodovino.
Za pravljico, za dan, za katerega sem mu hvaležna.

Viole.

Zmaga, ki je bila prigarana, zahtevna in predvsem naporna. Bilo je tako težko, a ko so naredili špalir, potem pa prve korake proti podelitvi…sem stala tam. Fotke so verjetno malo čudne.

zmaga.

A jaz sem bila najbolj srečna deklica na svetu.

Dalibor.

Aleš je prikorakal…jaz pa sem ga gledala in vsa sezona je bila nagrajena.

Aleš.

Pokal je šel v roke nogometašev…potem pa so eni prikorakali proti meni. Nasmeški, srečni trenutki…veselje, ljubezen vijolčne barve…nepozabno.

sončki.

Fotkanje, šampanjec, lepe besede, prijatelji…

dvig pokala.

Blaž je dobil par neprijetnih udarcev, ker si jih je zaslužiš.
Na poti proti izhodu pa sem se še malo lubčkala. Upam, da je bilo voščilo prijetno, lubčki pa so vendarle padli…iiiiiiiiii, Mo zelo srečna. 😀

fotografiranje.

Zaključili smo s krasnim Anjinim pecivom…

Kapetan intervju.

Pot domov je bila polna smeha, na koncu pa sva tudi midve z Martino vidno omagali…
Krasen dan se je tako končal.

šampanjec.

Maribor ima v vitrini še eno lovoriko, fantje so šli malo na počitnice, mi pa bomo tudi si za par dni odpočili od nogometa…
Še špalir:

Krasna sezona, o kateri kaj več v prihodnjih dneh.
Hvala vsem. Tako krasno se je končala sezona…da je nova lahko samo še čudovito nadaljevanje…
Gledat včeraj naše nogometaše…

Rudi iz Izole. 🙂

Za mano in pred mano pa še toliko znanih…še Eti je prišel…
Res…dan kot iz sanj…ne bi si mogla želet več…
Vijolčni bojevniki…cmoka… :*
Rada vas ima…praktično brez pravih besed (pa se razume, da je to pri meni redko), vaša Mo. :*
p.s. kdo ni bil zraven mene včeraj na podelitvi, ne ve, kako krasno stvar je zamudil…bilo je nepozabno…