Baza 1960…v prvo…

dobrodošli…

Gostilna King. Dravski Dvor. Miklavž na Dravskem polju.

Ozzy pozira.

Z Martino se odpraviva in čakava, da bova kje videli napis, da sva prav. Voziva ravno in ravno in ja…
Vidi vijolčno zastavo.

gostilna od zunaj.

Parkirava. Pogledava. Le kje sva, se najprej sprašujeva?

to pa je bilo danes sline…

Nekaj znanih obrazov. Dejan Školnik z njegovo drago Tino, pride Sandra. In smo že malo domači.
Cockta, prihajajo prijatelji, fotografije, čveki…

Sandra in Dejan.

Sandra…
Vedno me zna “ponucat,” da kaj pametnega ne povem, a na koncu mi je že šlo že na jok. A te solze danes niso imele z nogometom nobene veze.

kaj pa barva napisa? 🙂

Ko Sandra zve vse kar jo zanima, se spravim raziskovat gostilno.
Pokažejo mi krasno sobico, vijolčno sobico, kjer se zbirajo. Krasno je. Majhno, elegantno, navijaško. Naše.

“vijolčna” soba.

Potem skačem okoli, vmes jem, kot da že deset let nisem, spet grem okoli, jem, potem pa pridejo top tri.
Martin, Marcos, Robi.

Sami pozitivčki…

Intervjuji, otvoritev…
In pred tem še bakle. Krasna kulisa, malo manj za moje oči.

prihod nogometašev.

A bilo je lepo.
Vsi so doživeli svoj pozdrav…a posebnega on…
Dobil jo je v roke…

seveda gre, g. Ban.

Potem pa veselo žgal to baklo, kot da je sveta.

g. Ban in Sandra.

Dva jurja sta to, je dodal…
Fotografije so padale, otroci so bili veseli, ljudje so se družili, se smejali, zabavali.

Tava, kot sonček…

Bil je to vijolčni dan, ki se je prevesil v vijolčni večer…

trojica na otvoritvi.

Nekako je lepo, ker se lahko ustaviš, z vsakim kaj rečeš…zanimivo ti je.
Sfehtala sem si še vijolčne cukre pa prtičke za kafe. Brez da bi kafe pila. 🙂

ko mali otrok v lov gre…

Ne da sem otrok, jaz sem več kot otrok…
Skakala sem okoli kot zmešana, se basala z jagodami in nekim ful dobrim makovim pecivom, na koncu sem se še gibanice lotila.

lepo se je dimilo. 😀

Kjer je hrana, tam sem jaz. 🙂
Sprva nisem vedela sploh kaj naj pričakujem.
Nisem vedela kaj bo in kaj za vraga se bomo pa zdaj spet šli.
Izpadlo je krasno. Spoznala sem toliko novih čudovih ljudi, ker mi je Sandra pa spet reklamo naredila. Sem vesela, pa čeprav jo čudno pogledam včasih in pozabim, da je krasno, da ljudje bloge dejansko berejo temeljito.
Včasih mi celo najdejo kakšno besedo iz bloga, ki jo sama pozabim že davno.
Ko so se fantje poslovili zaradi treninga, so si verjetno mislili, da sem verjetno nora, ko sem rekla, da se zna zgodit, da bomo pa v Kranj šli po stari cesti, ker bo moj klijči počasi kapituliral in rabi nujni servis, avto, ki pa ga imamo pa nima vinjete…no, pa bomo šli malo na izlet.

še vikal me je…oh, gospod Berič. 🙂

Ta otvoritev te baze, ki prinaša številne ugodnosti za navijače (zakaj pa se ti nisi šla včlanit, sem poslušala), ki prinaša spet neko novo vijolčno vzdušje, energijo, veselje.
Dokaz še en, da zmoremo narediti nekaj kar drugi ne znajo.
In predvsem to, da se spet povezujemo in dokazujemo.

mogla sem…

Veliki smo in še večji bomo. Smo navijači s srcem in dušo in razumemo smisel navijaštva.
Niso vse zmage in porazi…ni vse nogomet.
Prijateljstvo je tisto, ki šteje. Bolj, kot si mislimo…
Končujem ta blog tako, kot si nisem mislila, da ga bom…
Bitko z rakom je danes izgubila naša draga prijateljica, velika ljubiteljica NK Maribor in predvsem borka za zdravje ljudi širom sveta. Srce je žalostno in zato sem bila danes tam tudi s tako velikim cmokom…sem žalostna in srce se para…
Upam, da naš vijolčni angelček počiva in ji je boljše tam, kamor je zdaj prišla…mislimo nate in te ohranjamo v lepem spominu…:'(
Do jutri…ko se vidimo na Muri…rada vas ima…Mo. :*