Vse je še mogoče…

Kako lep večer je spet za nami.

Evropska tekma doma številka dve…

Če strnem…na kratko:

* Trg Leona Štuklja

* vijolčna milja

* 1:1 (bravo Dejan in Robi za gol)…

* prijetno druženje ob hitri prehrani.

Krepko čez 16h sem prišla na naš prekrasen trg…sprva sem se spraševala kje sem…in potem ugotovila, da se tu eni res trudijo nekaj naredit, da bo zabavno. Bilo je pač “nekaj” in všeč mi je bilo, da se je nekaj dogajalo. Žal niso bili med povezovalci trio Reporter Milan, tako da je bila zadeva s pomočjo mestnega radia zelo neposrečena.

Vendar sem na koncu vseeno prišla na svoj račun. Rokometaši iz Celja so prišli in po zbranem pogumu je Aleš naredil fotko, ki mi je še manjkala. 🙂

Potem pa smo s pomočjo godbe Pivovarne Laško počasi odšli. Posrečena vijolčna milja se je iz trga nadaljevala po Jurčičevi, Gosposki, Slovenski in proti stadionu. Godba je pela svoje, mi svoje, rokometaši so čudno pogledovali…skratka…zabavno je bilo. 

Ko si pogledal kolono ljudi, si videl, da je zadeva uspela. Ampak zares uspela. Meni je bilo še posebej všeč, da sem imela na tej milji v bližini vedno simpatičnega rokometaša.

Na južni ploščadi se nismo dolgo zadrževali.

Pridem na vhod. Vtrga vstopnico. Ne, da bi tisti, ki preglejujejo obiskovalce stopili vstran…ne, oni stojijo čisto ob ograji…tako da sem zaradi prijaznih navijačev prišla do gospe, ki me je pregledala. 

Vrhunec se je zgodil, ko sem morala še na “krožna” vrata in še enkrat “štemplat” to karto. Vrhunsko, mariborska varnost. Dajmo delat gužvo. Ker če pa ti recimo vstopnica ni primila, si pa še kar pri stranskih  vratih. Ne moreš verjet. 

In da ne pozabim…stadion je bil RAZPRODAN! 

Kljub vsem tistim, ki so tarnali, da je vstopnica na dan tekme tako zelo draga in da kako pa lahko si kdo kaj takega privošči. Včasih je treba izračun naredit in ugotovit, da se na zadnji dan pač ne čaka.

Na svojem sektorju sem bila med prvimi. A bila izredno vesela, ko je prišla naša bodoča mamica. Kasneje sem jo “sliknila” skupaj z našim Mitjom. Upam, da mi ne zamerita, da sem to ekratno fotografijo uporabila, vendar sta res krasna.

Kot je bila tudi tekma. Polna vsega, prijetna…

Vse je bilo odlično. Trenerje sem imela sicer tokrat pred seboj. Koliko so ti ljudje premahali. Lahko bi šli za prometne policaje. Eni pa kar mogoče za župana. Toliko nasvetov naenkrat…saj ne moreš verjet.

Dejan in Robi sta pričarala gol, ki je skoraj zrušil Ljudski vrt in ob ena ena nihče ni bil več razočaran. Vsi smo si želeli, da bi tako tudi ostalo.

Hvaležna sem, da je.

Fantje so bili borci, lepo jih je videt, da tako delujejo kot ekipa.

Sodnik si je privoščil par zelo neprijetnih napak, a mu jih oproščamo.

Po tekmi sem bila vesela svojih prijatejev, žal je bila Jasmina malo manj svoje gume na avtomobilu, ki je izgubila zrak med tekmo, a so ji huligančki pridno pomagali.

Večer smo zaključili na “novi” avtobusni postaji, kjer smo jedli, kot da je zadnjič.

Tokrat konec namenjam njim. Vedno vedo, da bom do njih iskrena, in tudi tokrat ne bom čisto nič drugače naredila.

Drage moje Viole, morda nismo vedno na isti valovni dolžini, mogoče smo vsak na svojem bregu, a živimo za iste stvari. 

Zato se vam v tem večeru iz srca zahvajujem za nepozabno in krasno navijanje, ter odlično koreografijo.

Ob vašem navijanju “so mi šle kocine pokonci”  in pokazali ste mi to, kar sem si želela v soboto po derbiju.

Lepo je, da ste spet v stari zasedbi, le par ljudem tam povejte, da naj raje pridejo k meni sedet, ker ni zabavno, če vsi ne navijate.

Hvala!

In hvala nekomu, ki obstaja v mojem življenju in mi jemlje dih vsak trenutek življenja…lepo je, da te imam. :-*

Moji bojevniki…le kaj bi brez vas? 🙂

Ostajam romantik in zato tudi ta blog zaključujem malo zasanjano…

Je mogoče, da spomladi spet špilamo evropski fuzbal na evropskih zelenicah, kajne? 🙂

Pomagajte mi verjeti….