Samo s tabo bomo šli…

…ali blog iz Rima…Prvič! 😀

Ko sem pogledala vseh 255 fotografij iz naše ture do Rima in nazaj, sem ugotovila, da žal vse ne bo šlo v en blog…

Res je, opazim vse, vidim vse, fotografiram vse…to sem pač jaz.

Pri vsem tem sem še organizator, realizator in koordinator. Če bi bilo kako drugače, me na koncu dneva ne bi bolela glava, in bila vseeno najbolj srečna deklica na svetu.

Okoli pol 21.45 nam je uspelo, da smo “našli” še četrti avtobus in se odpravili v večno mesto.

Postojank so bile mirne, le na busu sem imela par cvetk, ki so poskrbele, da sem se resno vprašala v kateri cirkus sem zdaj to prišla in kako sem se spet jaz znašla v njem.

Podatek, da je “žalostni klovn” (tako sem dala ime glavnemu “animatorju” busa) na koncu na tekmi spal, je dovolj zgovoren, kako glasen je bil na busu. Glasen že, smešen pa ne.

Kljub temu smo uspeli malo spat, kaj pojest, počvekat in v predmestju večnega mesta počakat še ostala dva busa, tako da smo v park Pizza delle Canestra (hvala Mitja za sporočilo iz katerega sem zdaj tako pametno prepisala kje smo parkirali) prispeli tam okoli 12h in se odpravili v mesto.

Pri vsej organizaciji, sem naredila svoj prvi del naloge, ter se odpravila za svojimi sonavijači.

Po fotkanju pri fontani smo hitro postali kot ovčke, zgubljene po Italiji.

Z Biserko sva zagledali slavni napis in se odpravili proti najlepši fontani na svetu.

Fotkali sva kot zmešani, jaz sem skoraj kričala od veselja, potem pa sva si še obedve nekaj zaželeli. 

Krasno in lepo, dokler nisva skupaj z Matejo in Nickom ugotovile, da je treba najt ostale. Novinarka Mojca je rekla…samo za tem ovinkom…pa smo šle. In jih srečale za ovinkom.

Ker seveda spet ni šlo vse po načrtih…smo na koncu pri Koloseju pristali v takšni manjšini, da smo samo še klicali kje smo, kam naj gremo in odšli v najbližjo info točko. S katero smo našli bus, vmes pa Biserka še ostalih par, ki so pristali tam nekje. 

Po iskanju kaj bi…

smo se odpravili, s pomočjo naših čudovitih iz kluba in ostalih navijačev, nazaj do busa. 

Res je…nismo prišli ob 16h, kot je bilo dogovorjeno, a vseeno smo skupaj z ostalimi čakali do malo pred 18h, ko smo se…veseli in v spremstvu policije, jaz pa seveda še lačna in že malo preveč utrujena (pot po Rimu je bila namreč maratonska), odpravili na stadion, ob katerem si želiš, da z njega ne bi šel nikoli.

Seveda s pomanjkljivosti, ki seveda ne manjkajo…

O tekmi, vzdušju, stadionu in še čem…pa v blogu takoj za tem…

Rim ostaja kot mesto, ki ti vzame sapo…vsaka znamenitost, vsaka kapljica iz fontane, vsak nasmeh, vsaka previsoka cena, vsak korak…

Lepo je, da sem ga tokrat prehodila s čudovitimi ljudmi. 🙂