Karton na karton…kamen…

Sarajevo. Bosna. Drugi svet. 

Milion zgodb. Tale pa je moja.

Okoli 6h smo se z busi peljali proti Sarajevu. Vau, kak se bomo fajn imeli.

Meja. Stojimo. Stojimo. Pregled “kriminalcev”. Stojimo. Radio City, Renato zvezda in naši glasovi vmes. Stojimo.

Malo pred 9h spremstvo policije via Bosna.

Enkrat po drugi uri smo prišli tudi tja. Počasni narod in gremo dalje. Prepustijo nas sami sebi in tudi se tak obnašamo. Ko prispemo blizu cestnine, nas znova ustavi policija. Vsi dol. 

Sredi naliva nam poberejo večino pijače in kot mokre miši gremo seveda spet v spremstvu proti stadionu. Krepko čez 18h je bila ura.

Na poti med nekimi bloki, kdo ve kje smo bili…poči. In je šla naša šipa. Gratis klima, kot so se pošalili na busu, kjer smo imeli noro soparo kljub dežju, ki nas je lep čas spremljal.

Pridemo na “stadion.”

Kam smo to mi prišli? Gledam zaprepadeno. Pregled kratek. Skenirajo vstopnico.Momir mi pove, da na wcju ni luči. Svetim si z mobitelom, da te kaj vidim. 

Preko luž pridemo do tribune. Zavem se dokončno, da sem na balkanu. Porušene bajte in grobovi-to še ni nič. Prava zgodba je olimpijski stadion.

Dve uri prej smo bili tam, se pogovorili z našimi šefi (hvala za vso pomoč, vodo, itd.) in si našli svoj prostor.

Okoli 600 navijačev je dočakalo, na srečo brez dežja, dvoboj z Željezničarom.

Zgubili so. 1:2. Zadela sta Agim in Marcos. Zaploskali smo Etiju.

Hvala Anji za tri čevepčiče. Hvala navijači za krasen večer. Željo za tri rdeče kartone. Fantje vijolčni za zmago.

Čakamo do pol dvanajstih. Gremo proti busu. Ne morem nanj zaradi šipe. Karton je preko, vendar piha, pravijo. Pristanem da double deckerju. S simpatičnimi fanti kmalu doživim novi napad in šipe znova ni več. Tokrat bliže meni, še bolj nevarno. Na trenutek grozljivo. Tokrat nastradajo še drugi avtobusu.

Kar daleč smo se vozili kot da je veni 30 plus in ta osvežitev (ne) paše. Nazeblo me je kljub toplim cotam. Hvala za tako spremstvo. Ne veš kaj bo naslednji hip. Kaj bodo še strelali al kaj je tem ljudem?

Preko meje z Bosno se vrnem na prvi bus,  ki je vmes dobil še novo poškodbo. Bus dva dobi začasno rešitev. Marsikateri bus je doživel še hujše. Pinki bus je celo dobil nesrečneža, ki ga je zadelo v glavo. 

Sramota, zraven njihove policije in pred njihovim očmi. In to vse med 1 in 3 uro zjutraj.

Na meji Bosna – Hrvaška spet kot da smo kriminalci.

Potem se težave končno končajo. 

Do Maribora se tudi vijolica dokončno utiša. Srečna, da gre domov.

Ko se počasi spravim do doma, sem vesela, da so vseeno zgrešili toliko, da niso zadeli mene. In da smo po večini vsi dobro in srečni prispeli domov.

Ne, ne bom se zgovarjala, da je to balkan. To je sramota.

So oni doživeli kaj takega pri nas?

Ne zanima me kaj je bilo dopoldan istega dne v Sarajevu. Ne zanima me kaj je bilo pred 20 leti. Mi smo prišli na nogomet. Ne poznajo nas in zato nas ne sodijo s kamenjem.

Sicer pa bodo v svoji bedi pridno ostali, če bo šlo tak naprej…in iskreno…prav jim je…

Ko sem se vrnila domov, sem dobila sporočilo, če grem na letališče pozdravit prvake. Pa smo Bojč, Kata in nekateri starši nogometašev pričakali naše zlate dečke.

In nastala je ta. Po več kot 31 urah brez pravega spanja, po hrani, ki je praktično ni bilo, po pretresih, ki so nas do konca šokirali. Potem je odhitel na letališče. V nov, lepši svet. Naj mu bo najlepše.

In če me vprašate…zakaj? Vam povem…še kdaj.

Nekega dne se bomo temu še smejali…

preživeli smo še eno balkansko vojno.

In se uvrstili v naslednji krog.

Hvala, Moj Maribor! 🙂