Select Page

Ponedeljek in torek. Za nekatere čisto običajna dneva. Moja pa…moja pa drugačna, kot sem jih vajena. Posebna, neprecenljiva. Tudi dneva, ko se pravzaprav ne zavedam kaj vse se je dogajalo in predvsem dva dneva, ko sem se spraševala sem res jaz tam in bila navdušena nad vsako stvarjo, ki je mogoče bila za nekoga  malenkost, za mene pa je bila to kot pravljica.


Meni. Mali Mojci, ki si je nekoč samo na derbi želela it. Meni, ki sem zvestobo klubu vračala, ko so ga nekateri odpisali. Meni, ki imam tako rada ta klub, te barve, to ljubezen, to energijo.

Mojci, ki so ji 12 dni nazaj sporočili, da jo čaka vstopnica za Sevillo. Mojci, ki je tisti dan jokala od sreče in ni vedela, da lahko tako hitro tipka, ko sprejme vabilo, ki ga je tako dolgo sanjala, želela in nanj upala in predvsem verjela, da bo nekega dne lahko tudi ona tam.


Mala Mojca, ki je v ponedeljek hitro po prihodu izvedela, da z letalom ni vse ok, a je čakala. Na novinarje. Potem na nogometaše in to z ljudmi,  ki so z njo delili to zgodbo o Ligi prvakov.


Letalo je res prišlo kasneje, a varna je bila pot v Španijo, na 29 stopinj.
Hotel je bil krasen, z bano, ki me je čisto navdušila in prijaznimi ljudmi, ki so mize za zajtrk imeli tudi zunaj. Sobica je bila čisto moja za ta čas, ki je minil zelo prehitro.


Prvi večer smo pogledali trening in uspelo mi je prit tudi na tiskovno konferenco. Žarela sem. Oči so mi švigale sem in tja in nisem vedela kam vse naj pogledam.

Vpijala sem vse kar je bilo možno videti in spraševala in slikala da slučajno kaj ne pozabim dat v spomin. Čeprav smo bili na treningu le prvih 15 minut, jih nikoli ne bom pozabila. Bili so…posebni. Energija je bila prava.

Zgodba o zmagi se je v ponedeljek zvečer resnično zdela zelo, zelo velika. Verjela sem vanjo in če ste kjerkoli slišali mojo izjavo pred tekmo ali z mano govorili veste, da sem govorila da moramo bit pozitivni in verjet.
Pa sem nalezila ljudi. Uspelo mi je, da smo govorili kako znamo ob koncu večera bit prvi na lestvici. Lige prvakov. In sanje so bile sredi tople Španije zagotovo dovoljene.


Krasen ponedeljek bil naenkrat končan, torek pa se je tudi končal še preden se je sploh začel.


Čas mine hitro, ko ti je lepo, ko spoznavaš svet, ki ti je nepoznan, ko se pelješ s kočijo, prehodiš več kilometrov kot doma, ko slikaš vsako mini fontanico, ki jo zagledaš, vsako stavbo, ki te fascinira in ko s tremi navijači vidiš toliko krasnega, da se v Sevillo preprosto na svoj način zaljubiš.

Lepo mesto je in upam, da se kdaj vrnem, da si jo pogledam za več dni. Mesto, ki te potegne vase, čeprav ne spiješ niti kozarca sangrije.


Naenkrat si v sobi, pripravljaš se za večer. Še hitro izpolnjene obljube za radio in tv, in naš zlat dečko naš že obvešča, da nas avtobus že čaka in da odhajamo.


Pogledam kuverto in jo odprem. Zagledam tisto vstopnico in posebno kartico za Champions club. Sanja se mi ne kaj me čaka in prepuščam se dogodkom.


Nekako nas bus le odloži pred stadionom. Bus, kjer je bilo toliko ljubezni, toliko energije, toliko smeha, petja, navijaške glasbe. Ljudi, ki čutijo isto kot jaz. Ta klub jim je v krvi in zanj bi dali vse. In zanj garajo in ga preprosto obožujejo.


Počakamo na oba klubska avtobusa, potem pa se vsak zase odpravimo k svojim zgodbam. Po prehojenih stopnicah vendarle najdem club in naredim par spominov, nekaj malega pojem in spijem, pozdravim prijatelje in se odpravim na misijo…najdi svoj sedež.


Hodim po stopnicah, zgubljena, in se sprašujem če imam res toliko kil viška, da je moj sedež tako skrit nekje in jaz ga ne najdem.


Prehodim vse kar je možno in zagledam jo. Mojo peto vrsto in sedež, ki ima številko kot nogometaš, ki so ga pred dnevi operirali.

Nič mi ni jasno, ker so samo sode številke, a se nekako zavedam, da sem res tam.


Mojca je sredi 30 tisoč ljudi. No ja, takrat še ne, a prihajali so. Tako hitro, kot so prišli, so tudi odšli.
Prepustim se fotografiranju, vzdušju, energiji. Seveda iščem kaj vse bi slikala da bi ja vse imela, pa hitro ugotovim, da se mi sanja ne kaj sploh naj slikam, ker bi bilo najboljše met kamero na glavi.

A tudi to ne bi znalo povedat kaj mi dela v srcu.
Protokoli se zgodijo, himna utihne. Tekma se začne.


Vzdušje je prijetno, nič kaj napeto. Španci ne pokažejo kaj pretirano svojega temperamenta, navijanje je dokaj mirno, pojejo svoje pesmi in lepo je.


Potem pa sta padla dva in v drugem polčasu še eden. In vedeli smo, da te tekme dobili ne bomo, čeprav smo si želeli, da bi fantom uspel vsaj časten gol. Zaradi njih. In zaradi nas, ki bi jim privoščili več kot to.


Bila je težka in garaška tekma. Predvsem pa bom uporabila besede gospoda, ki je sedel za menoj…to je drug svet. In bil je.
Sevilla je tekmo zasluženo dobila. In mi, naši fantje in vsi navijači nimamo pravice ničesar nikomur očitat. Še manj pa fante blatit, žalit ali jih imet na kakršenkoli način grdo.


Od sebe so dali kar so imeli in če kaj, so zagotovo iz nje potegnili nekaj, kar jih bo naredilo močnejše. Mogoče ne danes, mogočen ne jutri. A enkrat zagotovo.


Bil je večer, ko smo sanjali in moje so se na en način zagotovo uresničile. Nismo zmagali in nismo prinesli zmage domov. Prinesli pa smo izkušnje, energijo. Prinesli smo spomine.


Ko sem po tekmi šla še malo v club in iz njega odšla s tisto malo žogico, sem jo varovala in čuvala. Bila je moja. Za moj spomin. Za večer, ko sem bila jaz lahko tam. Ko sem lahko jaz z njimi doživljala Ligo prvakov. Nekje visoko v peti vrsti. Jaz. Bila sem tam in jim ploskala in navijala, mirneje kot ponavadi in verjela da je čisto vse mogoče.


Ko sem stopala s stadiona in iskala izhod, sem se zavedala da sem žalostna, a nisem razočarana. Nisem bila jezna, le hudo mi je bilo. Ne za izgubljene točke, ampak za to, ker mogoče kdaj ne gre tak kot bi si želeli.


Počakali smo se in se odpeljali na letališče.
Srce se mi je paralo ko sem videla njega, kako sedi tam in čaka na letalo. V množici svojih soigralcev in gleda v prazno. Razmišlja in se sprašuje. Mogoče se niti prav ne zaveda. Hudo mu je in grem da ga potolažim. Govorim mu nekaj, kar upam, da mu daje novo upanje in nov zagon. Objame me in vem, da mi je hvaležen, ker se zave da še nekdo verjame vanje.


Ponosno mu povem, da igramo Ligo prvakov in naj bo ponosen. Ker takšnega privilegija zagotovo nima vsak.
In čeprav smo ostali praznih rok, imamo srce bolj polno in upanje ostaja.


Pokličejo nas, da lahko gremo na letalo in po dolgem hodniku odidemo na letalo, ki nas pelje domov. Med temi fanti počasi pridem na letalo, na svoj sedež 21c, ki me je toplo sprejel dvakrat in med vse te krasne ljudi, ki smo delili vijol’čno zgodbo iz Seville.


Eni spijo, eni igrajo igrce, malo zadremam sama, a raje opazujem in zbiram vtise, ki so se mi v teh dveh dnevih nabrali in želim nekako spravit v red. A ostanem brez reda in s polno glavo.


Po treh urah pristanemo na 10 stopinjah manj, počakamo prtljago in se, utrujeni in polnih novih zgodb poslovimo.
Na letališču je, pričakovano…praznina.
Lubčknem mojega sončka, se zahvalim…in ja, doma…še dolgo ne zaspim.


Sreda je, popoldan je že. Ja, Sevillijskega sonca ni, je pa moj, takšen ali drugačen Maribor.

Rada imam to mesto, te ljudi, to kar imam in vse to kar še prihaja. Rada imam to, da sem tu in da sem se rodila s privilegijem, da imam vijol’čno kri.


Ko sem včeraj sedla na tribuno nisem vedela, da bo zraven mene sedel nekdo, ki je veliko pripomogel, da sem nekoč začela s fb zgodbo in predvsem, ki je bil tisti, ki mi je v začetku pomagal ustvarjat zgodbe krvodajalskih nadaljevanj. Nekdo, ki sem ga bila tako zelo vesela, saj ga nisem videla že kar nekaj let in nekdo, ki je nekoč verjel vame, ko nihče ni in mi pomagal pri stopnicah, ki so bile zahtevne, težke a vredne vsakega truda. In niti za eno prehojeno mi nikoli ni bilo žal.


Vijol’čna kri za vse ljudi je bila nagrajena in zaradi vseh vas, ki ste prišli in prihajate na akcijo, zaradi vseh vas, ki nas podpirate, verjamete vanjo, sem lahko jaz dobra organizatorka. In zaradi vas, ki verjamete in nas imate radi, bo kri za vse vas in nas, za vse, ki nas potrebujejo zmeraj in akcija bo drugo leto zagotovo spet z vami in datum vam zaupam prav kmalu.


Cmok je v grlu vedno večji, ko končujem ta blog o tem,  kako ste Mojci uresničili njene tako zelo velike sanje. Ji omogočili, da je bila lahko del tako neverjetnega dogodka in tako posebne zgodbe.


Moj NK Maribor igra Ligo prvakov in tega nam nihče ne more vzet. Ti fantje so to prigarali in zaslužijo si, da jim ploskate in verjamete vanje. Zaradi njih jo imamo. Zaradi vseh, ki garajo na klubu da imamo lahko to in cele dneve delajo, se trudijo in nam omogočajo, da lahko gledamo tako neverjetne zgodbe. Hvala vsem, ki imate toliko moči, elana in energije, ki se tako zelo trudite, da na koncu dneva lahko mirno gremo domov in sanjamo navijaške sanje.


Preden končam se zahvaljujem vsem vam, ki ste mi omogočili ta ogled. Vsem vam, ki ste me nagradili, ki cenite moj trud, ki cenite moje garanje. Res imam rada ta klub, najraje na svetu ga imam in v življenju bom tu v slabem in dobrem. Zato hvala vsem, ki ste v meni prepoznali to malo Mojco, ki bo vedno zadnji atom moči dala, da bo vse izpeljala najboljše in najbolj kvalitetno.

Hvala vsem, ki me imate radi tak kot sem in verjamete v to krvodajalsko zgodbo in verjamem, da ne bo edina velika zgodba, ki jo bomo v prihodnje še delali skupaj.

Ker vijol’čna vojska je močna, trdna in predvsem je polna ljubezni. Iz srca hvala za vse kar ste mi dali, storili za mene, kar ste mi podarili. Odkar sem izvedela za to kar me čaka sem bolj malo spala od navdušenja. In to navdušenje še zmeraj traja.
Hvala vam.

Ne znam drugače povedat. Nimam niti pravih besed. Niti se ne znam izrazit kaj imam v srcu, a upam, da ste začutili mojo srečo in mojo neizmerno hvaležnost. Rada vas imam, ponosna sem in v čast mi je, da ste del moje življenjske zgodbe. Naj se vam to kar ste storili za mene vrača zmeraj in zmeraj in naj vam prinese samo najlepše in najboljše.


Rada vas ima.
S solzami sreče v očeh.
Mala Mojca