Nikoli ne bom pozabila mojega prvega goriškega gostovanja.
20.5.2009. Prvaki smo bili že 11 dni prej, tako da so bile vse te tekme samo formalnost.
Damjan nas je skupaj spravil za en avto in smo šli. Dejansko jih sploh nisem poznala, štiri prijazne in simpatične fante, ki so mi delali družbo na mojem najdaljšem slovenskem gostovanju sploh.
Zraven sem imela knjigo, da bi jo brala. Za vsak slučaj. Na koncu so mi po dveh prebranih straneh dali jasno vedeti, da na tej poti jaz brala zagotovo ne bom.
 |
| Andrej, Damjan, Miha in Grega. |
Sem se pa do solz nasmejala. Kljub temu, da smo izgubili 3:0.
 |
| montažna. če hočeš videt tekmo, ni prava lokacija. |
Po tekmi smo od g. Bana dobili tudi nekaj pijače. Tako pridno smo navijali, da smo si to tudi zaslužili.
Pozabila sem omenit, da je bilo to sploh moje prvo gostovanje med violami. Fajn sem se imela. Le vsedla sem se točno za bobnarja. Ki, roko na srce, je zadevo obvladal.
Skupinsko za glavno tribuno sem seveda naredila. Pozabili so, da bi me lahko dali tudi oni na kakšno. A spomin na gostovanje bo večen…
 |
| četica izbranih. |
Na koncu smo pristali pri avtobusu nogometašev. Nastalo je pa tole:
Domov smo se vozili celo večnost. Damjana so si se zapomnili vsi radarji na poti tja in nazaj…
In kljub porazu ostaja to eno najlepših gostovanj, kar jih je kdaj bilo…
Upam, da se vidimo tudi v sredo…če mi le rata napolnit avto. 🙂
Foto: Dejan Laketić