Ad hoc

Ljubezen. Tista prava. Tista edinstvena. Tista naša.
Vijol’čna.

Četrtek večer je bil. Sonce je že zašlo in ko sem stopila skozi vrata bloka so reflektorji že goreli. Jaz pa sem tak hitela preko prehoda za pešce, da ne bi zamudila.

Na vhodu sem prejela akreditacijo, temperatura je bila prava. »Lep večer,« sem še ujela hvaležna in šla po štengah gor. »Verjetno je vaše ime na stolu,« dobim odgovor in tak se mi mudi gor ko mi ga najdejo. Moj priimek. Žarim ko žarnica (brez vročine!) in presrečna sem, da imam stol na katerem si bom ogledala tekmo. Pride meni ljub gospod in mi vse pojasni, jaz pa sem samo srečna. Jaz sem tak srečna, da sem lahko tam, da bi vse posnela pa slikala, pa vsem bi vse povedala pa ne vem kam bi se obrnila kaj vse bi želela videt.

Spet občutek, kot da je prvič.
Čeprav je bilo prvič v takšni obliki. Drugače. Posebno. Edinstveno. Žal v tej evropski sezoni…zadnjič.

Kak me je zvijalo pred tekmo. Vedno pozitivna trema, ko pa pridem gor pa je tak vse super. Počutim se kot na novo rojeno in gledam fante in jim sledim z očmi medtem ko fotografiram vse za spomine, te nepozabne spomine.

Rulo kapetan, fotografiranje, zdi se da fali še samo 10 tavžnt norih navijačev za popoln večer.

Ki to na koncu sploh ne postane.
Medtem ko pri 1:1 »gori« streha mojega bloka, se stvari postavljajo na svoje mesto in sodnik zapiska penal.

Štange prepreči slavje. In ne zadnjič.

Žilavi Irci, ki jim prazen stadion pač ni mogel preprečiti njihovega načina »navijanja« so zadevo pripeljali do podaljškov in na koncu še do kazenskih strelov (penalov se še zmeraj boljše čuje).

Medtem ko je zaradi njega do izenačenja sploh prišlo, peti strel, njegov strel, ne postane gol. Štanga.

Rudi. Njegov pogled. Bolečina.
A vsem se kdaj zgodi. In to je samo ena od faz življenja. Za ta namen pač. Za nekaj, kar se pač mora zgoditi.

Ko se zavem kaj se je zgodilo, je v grlu že cmok, solze pa tečejo. Ne Mojca, ne cmizdi se. A srce nima mira. Tolče kot noro in žalost se rodi tako hitro, kot umrejo vsa pričakovanja, želje in sanje.

Nisem tu, da na zid pribijam ljudi. Na svetu sem dovolj dolgo, da vem kako je, ko drugim povzročim bolečino in kako jo, ko jo oni meni.

Življenje me je naučilo, da naj bom bolj prijazna z drugimi, ker samo tako bo svet bolj prijazen. Začeti je treba pri sebi.

Zato kdorkoli kaj ni naredil prav, kdorkoli je koga kje na kakršenkoli način postavil na napačno mesto, prav je bilo tako. Bilo je pač tako in tako se je zgodilo.

Ko sem po Astani stala na letališču sem se spraševala če kdaj bolečina mine. Ja, pa pride veselje, sreča. Pa spet pride nova bolečina. Reče se ji pač lekcija. Lekcija življenja.

Medtem ko so se tribune praznile, sem sedela tam in nisem vedela al naj se premaknem al kaj naj. Na hitro sem prebrala nekaj komentarjev. Napaka. Že stokrat sem rekla nikoli več pa še kuj berem to, kar mi ni potrebno. In ni prav.

A saj vsak da kar ima, kajne?

Vedno se nekoga odganja, nekdo je napačen, nekdo ne bi smel oditi, nekdo ne priti, nekdo je simpatičen, nekdo ni, nekdo je zmeraj zanič in nekdo je dober, ko ga ni?

Vsak bi to tekmo po svoje izpeljal in vsak bi jo naredil drugače. Vsak jo je videl drugače in vsak je zdaj drugačen po duši.
Učenje. Šola. Spoznanje. Prepričanje.
Ostani tu z menoj…

Še vedno pod vtisi vsega nekako le zapustim prostor. Še kuj hodim in ne vem ali naj sploh grem. Če ostanem bo kaj drugače?
Na severu me čaka objem, ki ve kako pomembna je bila ta tekma. Za vse nas.

A včasih pričakovanje zaslepi upanje in življenje vrne udarec.
Včasih vendarle ugotoviš da ni naključij in ko se postaviš na noge po padcu veš, da si lahko samo boljši.

Ni boljše šole kot poraz, ki boli ko pes. Če je to prava primerjava po večeru, kot je bil ta.

Nikoli ga ne bom pozabila. Ker je bil sladek, a hkrati tako grenek. Ki je bil tako izjemen, a hkrati tako žalosten.

Imela sem privilegij, da sem sedela na tribuni v družbi izjemnih in predvsem zelo uspešnih ljudi. Počutila sem se izjemno počaščeno, da sem lahko tribuno delila z ljudmi, ki imajo posebno vijol’čno noto. In hvaležna, da sem dobila »svoj« stol, ki mi je pokazal, da včasih kdaj kaj naredim prav.
Tako prijetno je bilo. Tako krasno je bilo biti tam.

Res, je bilo tako težko premagat to žilavo obrambo s pridihom tuči in laufaj?
Bilo je…

A zdaj, ko bom končala ta blog, bom zaprla ta vrata. Pomahala Domžalam in se pripravila na najbolj pomemben dogodek.

Dragi prijatelji, vsak dan prosim, tokrat prosim v blogu.
Vijol’čna kri za vse ljudi. 2. in 3. september 2020. 02/321-22-71 in 041/320-796. Dve številki. Dva dneva. Ena akcija. V deveti izdaji. Naročite se. Pridite.

Pomagajmo skupaj. Bodimo del novega poglavja čudovitega namena in skupaj naredimo nekaj najlepšega kar je. Podarimo sebe. Za lepši dan nekoga drugega. Kajti ko damo nekomu nekaj, kar nam ne more vrniti, se še le zavedamo kako krasno je darovanje krvi.

Jutro postaja ko se poslavljam do nedelje (ali ponedeljka) in vam želim predvsem, da bi dvakrat premislili preden kaj kliknite, napišete ali koga užalite. Da trikrat globoko vdihnete in ste točno to, kar želite da bi bili drugi.

Dragi prijatelji, fajterji, vsi, ki imate radi vijol’čno barvo…bodite mavrica, ko življenje pošlje nevihte.

In za konec le še misel, ki se mi je rodila pred tekmo:
»Ne delite življenja s svetom, ampak dajte svetu življenje.«
Rada vas ima.
Ad hoc.
MalaMo. :*