Kako bi ne, pisala te vrstice, polna ponosa, hvaležnost in spoštovanja. Kako bi ne, iskala prave besede, da bi zgrešene zgrešile te vrstice in pristale nekje med kapljicami večernega pozdrava pozne jeseni.
Ker vse je bilo vredu. In tudi po prejetem golu ni nehalo bit vredu. Ker je bil to točno takšen konec popoldneva, kot smo si ga vsi zaslužili. Oni, ko so gledali doma, nekje sredi ulice, na dopustu, sredi kakšnega dogodka ali kjerkoli jim je vlekel signal, pa nam, ki smo se iskali po vzhodni ploščadi, da skupaj pozdravimo najboljše na planetu s Kapetanom, ki smo ga tako dolgo čakali, željno upali, da se kmalu vrne… Domov.
Danes je znova oblekel dres in postal Kapetan. Znova je igral od prve minute in uf ja, videti je bilo dobro. Kot da nikoli ne bi odšel. Ko pride Petar Stojanović, ni dežnih kapelj, ki bi nas ustavile in ni vremena, ki bi nam vzelo te pozdrave.
Ker danes nismo šteli samo do pet. Danes čutimo, da je to začetek nekaj velikega. Večjega, kot se da opisat s kakršnimi koli besedami. Danes sta se povezala sever in jug, danes je bil Dom prvakov praznik fuzbala. Takega, našega. Ko smo stali. Ko smo peli, ko smo skupaj držali.
So rekli da nasprotniki ne moremo biti prijatelji. Preverite še enkrat.
In ko se zgodi ta čarovnija, ta magija, ki je niti Harry ne bi znal prav prižgati v temi, je prav vse mogoče.
Napadalci so imeli svoj dan. Bravo Luka, kako ti paše žoga v golu, bravo Dario, tvoji goli zmeraj štejejo za posebne, ker si jih tako želiš in velikokrat ne gre in tokrat je šlo in joj, kak je bilo lepo.
In seveda lepo ti pristaja nasmeh, dragi Niko. Želim ti še veliko krasnih zadetkov. Angelska krila ti mahajo v pozdrav. In Isaac, tvojih čarovnij se ne morem nagledat. Poezija od nogometa. Vsak gol je nagrada za trud skozi celo tekmo. In potem še vsi ostali.
Ko bi ratalo tudi fantu, ki je bil naš, še preden je bil naš. Tio, samo gasa. In potem še vsi ostali po koloni. Obramba je preživela številne zanimive akcije, golmanu se pozna pomanjkanje tekem, a verjamem, da bo pokazal, da zmore več in še več.
Zadnja linija se zdi, kot da je skupaj že leta. Bradley ima včasih čas iti tudi do gola.
Nekje vmes so še vsi tisti, ki so s ponosom oblekli ta dres. In danes, danes ste si nedvomno zaslužili največji aplavz.
Čakam, da bo nekdo rekel, da je »samo« Nafta, ampak globoko spoštovanje do nasprotnika in igre, ki jo igrajo.
Velik aplavz danes tudi za publiko. Vsak, ki je preživel ta občutek, da mogoče vseeno ne vemo če imamo najbolj tople šuhe in občutek, da bodo kaki topli zokni premalo, je zmagovalec. Ker danes smo res zmagali na vseh frontah. Takšnih in drugačnih. Bili smo in ostali. Dokler nismo videli, da moramo počasi oditi.
S tribune, ki je bila danes še posebej posebna. Za nami krasna ekipa prijateljev. Ujeti med navijači domačih, ki so hkrati doma tam, od koder prihajajo gosti. Toliko zabavnih dialogov, toliko hudomušnosti in zabave že dolgo nisem doživela.
Zato »zabavne budale,« kot sem slišala reči, pridite še kaj. Ker zaradi takih navijačev, sem zmeraj imela rada tribuno.
Ker ko sem hitela odpirat marelo, sem se spraševala kako nam bo sploh uspelo to, kar sem si zmislila pred dnevi. Natisnila sem si plakat srečanja.
Ga dala v srajčko in s seboj vzela vse flumastre kaj jih premorem. In ja, odprla marelo, nahrbtnik dala pred sebe in skupaj z redkimi navijači čakala, da pride. Kapetan moj.
Končno, imamo ga in upam, da ga obdržimo. Če kaj, privoščim kapetanski trak tistim, ki ga razumejo. O imenih ne bom. Eni so ga že dobili, eni upam pa, da tudi bodo še dobili. A za to tekmo mu je pripadala čast in jaz sem jokala ob menjavi.
Spadam med največje oboževalce in tega preprosto nikoli nisem skrivala. Ker če kaj, cenim iskrene, dobre in predvsem čudovite nogometaše, s srcem in ljubeznijo do nogometa.
Nesebične. In predvsem predane temu kar počnejo. In Petar Stojanović to je. Zato smo, ko smo ga dočakali, in pripravljeni smo ga bili čakat še dolgo, prosili, da pride pod streho.
Tam, na tisti šipi sem potegnila plakat na katerega se je podpisal in katero fotografijo delim s svetom. Plakat je prišel na mojo tablo hvaležnosti. Na sredino.
Tam, kjer me bo vedno spomnil, da ne smem nikoli obupat. Kjer me bo spomnil, da so življenje posebni trenutki. In me spomnil, zakaj nikoli nisem nehala hodit na tekme ne glede ali je padal sneg, je lilo kot iz škafa ali pa je vročila tolkla z vseh strani.
Hvaležno smo se odpravili proti domu. Vsak proti svojemu avtomobilu. Mokri. A srečni. S ponosom smo se pogovarjali o tej tekmi in spominjali se je bomo še dolgo. Ker je bila in ostaja, ena lepših to sezono.
Za nami je krog številka šestnajst. Draga NK Nafta 1903, hvala, ker kažete svetu kako je, ko skupaj stopimo kot del nogometnega obzorja.
Danes bom sladko spala.
Mežikam. 😉
MalaMo. :*























Foto: Dejan Laketić