Če ne želiš kazni redarjev (da, delajo v soboto in na praznik) in prit na tekmo peš ali probat z bundo na Mbajka (in še dodatno kaj fasat), je pametno, da si že dve uri prej »nacrtan« v avtu in se spraviš iskat parkirišče na klasičnih mestih, ki jih zmeraj uporabljaš in upaš, da ti rata. Sploh, ker preveriš vozni red avtobusov in se vprašaš, če te kdo heca, ko ti priporoča javni prevoz. Verjetno kak taksi al pa kaj. Ker z busom tu pa res ne bo šlo. Zato bom na tem mestu jaz nekaj predlagala: ko so tekme Maribora dajte več avtobusov, naj ne vozijo po prazničnih in vikend voznih redih, ampak omogočite navijačem, da bodo dejansko lahko šli na tekmo z busom in še bolj pomembno, da tudi domov. Po vsej tej logiki je bilo včeraj boljše it peš. Prideš prej, kot pa da čakaš na te njihove ure, ki ne služijo nikomur.
No, zdaj ko smo rešili težavo za naslednje tekme in vožnje z busom, se dajmo osredotočit še na par drugih malenkosti.
Ni vsako mesto na tem svetu parkirišče. Ni. In prosim, da me naj nihče ne preprečuje, da se moram jaz večno prilagajat temu, da se svet obnaša hudo samosvoje in na trenutke preveč egoistično. Včasih imam občutek, da ni meja za netolerantne ljudi, medtem ko mi, ki nočemo živet v kaosu izvajamo cirkus nad tem kaosom. Ki nastane tudi po tem, ko se res hitro odprejo vrata stadiona.
Te personalizacije nisem razumela prvič, pa nisem je včeraj, pa nikoli je ne bom. Ne vem koliko listkov smo v teh letih napisali; zakaj ni jasno nikomur. Na vhodu navijači nekateri seveda ne vedo, da morajo imet izpolnjeno vstopnico. No, številni varnostniki pa ne, kaj sploh gledajo, kaj si z listkom počet in kaj sploh morajo gledat. Ker sem med prvimi to sprejmem z nasmehom, ko se vsi skup še enkrat znova učimo kak naj zgleda preverjanje nečesa, kar v osnovi nima nobenega smisla. Res so vsi neizmerno prijazni in na vhodu je kljub vsemu začetniškim krčem na koncu vse super. Ne vem če želim vedet kako je bilo, ko se je vsipalo na vhode več deset ljudi in so preverjali vsakega posebej. In ugotavljali ali smo to res mi.
Zgoraj se hitro napolni ploščad. Všeč mi je, da so navijači na sektorjih zelo zgodaj, ker pol nikjer nihče nikogar pretirano ne čaka. Za pijačo pa tak potrpimo, pa je kak je. Prijazno osebje na vsakem koraku, čudoviti prijatelji pa tudi. Lepo je, veseli smo eden drugega. Krasno je slišat kako ljudje s ponosom kupujejo letne vstopnice, če tudi na vse tekme ne morejo ali pa jih zamudijo večino. Čutiti pripadnost kluba je darilo vsemu kar nam nogomet predstavlja.
Tekma je daleč od tega, da bi bila za pozabo. Vse je, ampak vse. Samo gola pa ni. In kar najbolj boli je, da nam enega po nekem čudežu dejansko dajo. Nam pa ne rata zabit v mrežo in da je vse skup res zgledalo kot da je začarano.
Stadion pa… nabit od energije, navijačev polno kamorkoli pogledaš. 9600. Spet rušimo vse rekorde. Spet smo sami na vrhu lestvice obiskanosti.
Na vrh prvenstvene lestvice pa se bomo kmalu znova vrnili.
Včeraj se je pokazalo kako znamo igrati in predvsem kako medsebojno sodelujemo, ko gre za prijateljstvo na tekmi. Fuzbal je atraktiven in zabaven. Na trenutke imam občutek, kot da sem v nekem res norem filmu, kjer nekateri igralci motajo nasprotnika kot vrtavko.
Mogoče nismo zmagali, ampak nekatere dogodke bomo v srcu nosili še dolgo.
In ko zapiska še zadnjič sodnik je jasno… ekipo imamo. Zdaj pa samo pogumno v nove treninge in nove zmage.
In da se ne pozabi. V golu je stal Téva Gardiès. In me navdušil. Samo pogumno. Sploh na koncu, ko je šel pomagat, da bi dali gol. In skok je dejansko dobil.
Prebrala sem, da zdaj nimamo golmana. Marsikdo bo pomislil še enkrat.
A bom za konec pustila najboljše od poznega popoldneva: Dragi Soudani, dobrodošel doma! Hvala, ker si prišel na obisk. Zmeraj smo te veseli.
Včasih se mi zdi, da smo premalo hvaležni.
Zato naj nas skromnost in hvaležnost vodita skozi dni vse dokler se znova ne srečamo. Spoštovanje do sočloveka in njegovega odnosa do življenja naj bosta pot, po kateri hodimo. Predvsem pa je prav, da smo človek človeku in da če si med seboj ne bomo pomagali, bomo živeli v totalno zgubljenem svetu.
Nasmehnite te tujcu na ulici. Pomežiknite mucku in pobožajte kužka, ki vas pozdravlja.
Tudi jaz bom hvaležna ko se boste zadrli, čeprav me v življenju še niste srečali z: »Mojca; Maribor Šampion!«
Mežikam. 😉
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić