Pogled se ustavi tam, kjer mi je najlepše. Tam, kjer srce združi dušo v zgodbe o spoštovanju, ljubezni in hvaležnosti.
Koraki so varnejši, trenutek se ustavi. Prišla sem. Končno. Minilo je več kot pet let, ko sem v Ljudskem vrtu znova počela to kar tako zelo rada počnem. Pomagam v tem kar znam in me dela srečnejšo in bogatejšo.
Prostovoljec ni samo ime na majici ali puloverju s kapuco. Je čast in ponos. Je trenutek, ko lahko narediš nekaj tako dobrega, da osvoji tebe v vsej svoji veličini.
Če veš kako je biti brez (po moje »neimeti«), znaš ceniti to, ko imaš.
U21 je nogometna ekipa Slovenije, ki mi je že od nekdaj posebej ljuba. Nosi ime, ki je na vse možne načine spremenilo moje življenje in mi pokazalo kaj vse lahko naredim, če si to res želim in zmorem.
Kovidni časi so nam takrat, v času evropskega prvenstva nogometašev do 21 let najprej zaprli tribune, v nadaljnjem tekmovanju pa odprli.
Včeraj je skozi vrata dveh vhodov vzhodne tribune Ljudskega vrta stopilo 600 navijačev. Nekaj tudi gostov, ki so bili izjemno vljudni in prijazni.
Gosti z Nizozemske so prišli tekmovat in zmagali. A če bi kdo karkoli rekel preko naše ekipe, ne bi bilo prav. Vodstvo in izenačenje proti taki kvalitetni ekipi tudi ni kar tako zanemariti.
A danes ne bom kaj preveč govorila o nogometu. Nekaj malega sem tekmo spremljala preko prenosa na telefonu, nekaj kratkih minut pa sem jo spremljala tudi v živo. Za res kratek čas sem začutila moč stadiona, ki ima nekaj kar lahko samo občutiš. Razložiti tega nikoli ne bom mogla.
Malo pred 15h sem se pridružila organizacijski ekipi tekme, da prevzamem svoj del, ki vem, da bo opravljen tako kot mora biti. Srečam se svojo prijateljico škatlo, ki ima vse kar potrebujem (skoraj vse, a tudi to kasneje najdem), in kmalu se znajdem pod vzhodno tribuno. Čutim. Diham. Živim.
Nekaj minut tega občutka sreče, ki ti ga lahko da samo ta stadion. Travnata površina je fantastično pripravljena.
Stadion je točno takšen kot mora biti. Pripravljen, da pozdravi nekega dne najboljše nogometaše na svetu. Vem, da bodo. Vsaj za enega vem, da je nekoč igral na tekmi U21 pri nas in postal letos svetovni prvak.
Poti so dolge, a nagrada na koncu je zmeraj tista, ki pride. Ali v obliki zmag ali porazov. Mogoče res zmeraj ne moremo zmagati, a ko damo vse od sebe smo v osnovi zmagovalci zaradi truda, ki smo ga vložili.
Blagajna B postane moj dom vse dokler se zadnji lajbič ne odda v škatlo na moji levi. Lepo mi je. Skupaj s prijatelji z Eventima opravljamo vsak svoje delo. Toliko tekem smo že preživeli skupaj, da jih je zmeraj lepo videti in preživeti čas v njihovi družbi.
Prijatelji, znanci in novi znanci prihajajo. Eni po karte, drugi po akreditacije, eni hodijo mimo in me vidijo na delovnem mestu, eni me pridejo pozdravit, ker vedo da sem tam.
Na drugi strani, na novinarsko tribuno sede, po tem ko pri meni prevzame akreditacijo, Tadej. Fotoaparat sem mu napolnila. Njegova naloga je, da opravi delo, ki ga jaz ne bom mogla. Fotografira tekmo in naredi nekaj fotografij, da lahko objavimo kakšno krasno objavo s tekme.
A medtem ko razmišljam in ugotavljam kako izvesti najboljšo verzijo, pridem do zaključka, da povežem njegovo in mojo zgodbo.
Za nekaj minut sva se ujela vsak na svojem delu stadiona in skupaj naredila zgodbo o tem kako moramo biti ponosni na svoje mlade nogometaše, ker če kdo, moramo mi verjeti v njih. Ne samo družine, ki jih tako ponosno čakajo po tekmi. Ne samo njihovi prijatelji, sotekmovalci in soigralci. Vsi skupaj je prav, da verjamemo, da jim bo uspelo nekaj velikega. In prav je, da vedo, da jih ne definirajo porazi v življenju, ampak to kar postajajo skozi učenje skozi poraze in zmage.
Življenje piše vedno znova posebne in drugačne zgodbe. Presenečenja znajo spremeniti vse.
Tekmi, ki bi morali biti v Murski Soboti, sta šli ena na Ptuj, druga v Maribor.
In na drugi so mi dali priložnost, da sem sodelovala tudi sama. Zato vsem, ki ste mi omogočili, da sem bila del tega dogodka: HVALA. Za vso prijaznost, spoštovanje in hvaležnost. Hvala, ker mi zaupate in hvala, ker mi vedno znova date roko, da lahko skupaj delamo tako krasne zgodbe.
Do prihodnjič. Članska tekma nas čaka v novembru, če pa se ponudi v prihodnje tudi kakšna tekma U21 v naši bližini, pa ji bom znova podarila del svojih nepozabnih trenutkov.
Vsem, ki ste bili včeraj na tekmi… hvala, ker podpirate slovenske športnike. Razžalostilo me je dejstvo nekoga, ki se ima v našem mestu za zelo pomembnega v športnem smislu, da zakaj vstopnina za nekaj, kar tako ali tako nihče ne bo gledal. Zapomnila sem si ime in obraz. Pozabila zagotovo ne bom.
Najboljši smo, ko smo skupaj. In če ne želite biti del nas, nam prosim ne škodujte.
Nasnidenje do prihodnjič. Če bom dovolj držala pesti, bom mogoče le lahko šla v Grosuplje. A za to mi morajo biti malo tudi zvezde naklonjene.
Mežikam. 😊
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić