Ko sem v življenju zarisala napačne poti, doživela številne padce in se pobirala in kdaj znova padla, sem v prvih trenutkih po padcih najprej obračunala z vzroki, potem pa še sama s seboj. Ni ga težjega trenutka od jeze in razočaranja, ker se nisi odločil prav in si priznati, da bi lahko ravnal bolje. A ko se tako ali drugače spraviš na cilj je hitro pozabljeno vse kar je šlo na poti narobe in najdeš odgovore kako je šlo v resnici kar prav. Moral si kje pasti. Moral si kje srečati napačne ljudi. Moral si kdaj spremeniti sanjača v realista. Življenje ti ponudi odločitve.
Uf, prevečkrat sem izbrala napačne. Če me vprašate danes: še enkrat bi storila isto.
Kar sem in kar sem skozi leta postajala je plod mojih odločitev. Včasih zrelih, včasih otroških. Včasih neumnih, včasih rahlo preveč lahkotnih. A vse, čisto vse so bile moje. Za marsikatero me je sram, to me res ni sram priznati, a vendar se zavedam, da ne bi danes, nekaj čez poldne sedela na tem računalniku in pisala zgodbo, ki je roko na srce včeraj res nisem imela v planu.
A naj razjasnim takoj na začetku: v življenju sem bila na pokalnih tekmah po celi Sloveniji. V krajih, ki jih nisem poznala, a sem se še rada vrnila. Kot se bom tukaj. Zaradi prijaznosti, organizacije in dela. A moje bistvo tega začetka je, da nikoli nisem podcenjevala nasprotnika, ki je na drugi strani. Ni bila važna ne liga, ne mesto, ne prejšnje tekme. Zanimal me je samo tisti dan. Tisti trenutki.
Po večini v prvih krogih pokala nasprotnikov niti poznala nisem. Zmeraj sem se veselila novih krajev, novih znancev na tribuni. Novega doživetja.
Nogomet za mene ni le nogometna tekma. Je kraj, kjer te toliko stvari preseneti. Toliko stvari te razveseli. Življenje ti ponudi zgodbo.
Zmeraj jo sprejmem. Tudi če na koncu odhajam v tišini. S cmokom v grlu. Z bolečino v srcu.
Moje srce je preneslo v vseh teh letih že toliko zgodb in glede na to da je to 1101 nogometni od skupno 1416 blogov, in da je blog star že 14 let in pol, se je v teh letih nabralo solz sreče, nepozabnih spominov, a tudi tišine v avtu, ki je za mene zelo redka. Če me dobro poznate, bi se o nogometu in krvodajalski akciji pogovarjala leta in dneve. Minute in mesece. Ker imam pač to rada.
Včeraj sva pred tekmo sedela na kosilu s posebnim gospodom. Z njim sodelovati je eno najbolj krasnih odločitev, ki jih je Tadej sprejel v življenju. V krasnem ambientu pizerije Gajbica sem z vsem žarom v očeh razlagala kako sem se zaljubila v nogomet in koliko mi pomenijo ti fantje. Pa ne samo ti aktualni. Kako krasno smo se imeli z vsemi iz zgodovine in kako rada jih imam.
Ko nekomu, ki ne pozna moje zgodbe razlagam o svoji zgodbi se vedno znova čudi kam je prerasla ta moja pot, ko pa sem si samo želela enkrat v živo videti derbi. Pa na koncu moja prva tekma v živo sploh ni bila derbi.
Ostala sem. Kljub vsemu kar mi je prineslo življenje… ostajam tudi danes.
Ko sem se zjutraj pomenila na svoji poti in s prijatelji poti rekla kakšno o včerajšnji tekmi sem se zavedala, da je prav, da pogledam sebi v ogledalo. A da je prav, da to storijo tudi drugi.
Kaj je podoba življenja, če ne iskrenost, predanost in vztrajnost.
Kljub vsem oviram se nikoli nisem odrekla tem trem vrednotam, čeprav so mi skozi leta zaradi tega obračali hrbet in govorili, da sem slab človek. Bila bi, priznam, če bi jim zamolčala tisto resnico za katero so me prosili.
Priznam, tudi sama si včasih resnice ne želim in odplavam stran in poslušamo stavek, ki ga sama tako rada rečem: »Pa ti me sploh ne poslušaš.«
Ta blog ni o tem kdo ima kje prav in kje ne. To je blog o tem, da te v življenju ne definira en poraz. Lahko te naredi boljšega. Ne definirajo te spletni in lažni komentarji. Če že prebereš, se nasmehni in pojdi dalje.
Lažje reči kot storiti, če se te dotaknejo besede popolnih tujcev, ki včerajšnje tekme niti od daleč niso videli. Ker če bi, bi jih včeraj srečala pred klubskim avtobusom po tekmi. Verjemite meni, ni jih bilo. Ker vem. Bila sem tam.
Kot sem bila med 1300 glavo množico športnega parka Ugasle peči mi je bilo jasno, da bo res navijačev na vseh straneh na pretek, muzika se je čula zagotovo zelo daleč, komentatorja pa niso preslišali številni okoliški objekti.
Spremljanje tekme, kjer je bilo okoli mene vseeno veliko vijol’čnih, je bilo prijetno. Navijanje je bilo kulturno. Viole so bile na drugi strani (res upam da je kdo kaj videl tam skozi), vsepovsod je bilo vzdušje prave pokalne tekme (če sem zgrešila spominski šal mi prosim javite; res bi ga imela). Že pred tekmo sva doživela prijaznost na vseh straneh, videti prijatelje pa je darilo, ki se ga najbolj veselim.
Tekma je bila kakršna je bila, znana piščalka mladinskih zelenic pa je pričakovano pokazala vso svoje znanje in izkušenost. Pa to, da se sodnika spomnim z mladinske tekme Maribora mislim, da sem povedala čisto vse, ali?
In vmes ko je tudi sodnik slišal vse neumestne namenjene sebi (čisto brez razloga sicer), se je zgodil trenutek, ki je ustavil tudi moje srce. Nisem vedela kateri od naših igralcev zaradi nevarne igre leži na tleh. Predaleč je bil. Strah in bolečina se je znova naselila v moje srce ko sem za seboj slišala stavek, ki ga človek težko prezre: »Kaj pa nastavlja glavo.«
Ne vem če sem gospodu, katerega sin bi lahko bil naš Lan znala dopovedati, da tudi če ni moj sin, je nogometaš in da se tu lahko pogovarjamo o resni poškodbi. Ne vem če sem mu uspela pojasniti da to ni ravno »svoboda govora,« kar je on smatral da je, mi je pa jasno, da če ljudje tako razmišljajo, da je zato splet danes poln senzacionalnih naslovov, z veliko napisanih o Velikem.
Jaz moj klub sprejemam kot del svojega srca. Za mene je najboljši in največji, pa vendar ga spoštujem zaradi tega kar je in kar ga je izoblikovalo. Ne želim, da bi mu kdorkoli karkoli odvzel, je pa vsaka tekma novo dokazovanje in včasih bi bilo prav, da se pohvali nasprotnika in ne ponižuje drugo stran.
Razumem te velike naslove. Ker ta mali so menda namenjeni za »večje« od nas.
Želim si le, da ko bomo drugo leto darovali kri, da pridete točno s takšnimi naslovi.
Dajem vam par predlogov:
»V Ljudskem vrtu prelita kri, šestnajstič.« »Zmaga je večja, ko podariš kri.« »Senzacija na stadionu Ljudski vrt: navijači so z igralci zamenjali vloge.« »Prišli so malo in darovali pol litra.«
Ker vsi vi, ki danes živite na račun naših klikov: pridite in bodite z nami tudi, ko nam gre. Ko igralci in navijači skupaj stopimo. Pišite na veliko kako je Maribor prvi po devetih krogih prvenstva pa sredi junija nismo vedeli kdo bo sploh na treningih in kdo bo vodil te treninge. Pišite o tem kaj vse smo dosegli in ne tega česa morda nismo.
Pišem v množini. Ker smo skupaj bili po bitkah vseh možnih tekem. Si predstavljate da smo trije pozdravili nogometaše na letališču? Vas, s ta velikimi naslovi vem da ni bilo. Ker sem bila tam.
Kot zmeraj tudi tokrat bom zacelila svoje rane.
A ljubezni do tega kluba pa mi pač nihče ne bo vzel. Še naprej bom vztrajala in verjela. Se vozila in čakala na datume novih tekem.
Nič manj te nimam rada, moj NK Maribor. Življenje me je naučilo, da ko si pogledamo v obraz vemo, da so boljši cilji blizu.
Kdo sem in kdo ste, če od tistih, ki jih imam ali imate radi, odhajam ali odhajate ob prvi napaki?
Mežikam. 😉
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić