Ko se tiho prikrade, stopi nežno v naša mirna, tiha srca… ona. Ko se bori, vztraja in se ne preda… ona. In ko ostaja, ker prihaja… ona.
Ime ji je Ljubezen. Ljubezen s točko.
Ki je prišla. Še zadnjič na prazen stadion. Še zadnjič je Ljudski vrt pozdravil državno nogometno prvenstvo brez najbolj zveste publike. Včeraj bi zagotovo hrumelo. Tako naši bojevniki kot Muraši bi imeli izjemno podporo.
Tak pa so le odmevali zvoki glasnih in preglasnih. Krikov in bolečin. Jeze in nemoči. Sreče in skrbi. Tihih pogledov. Zaskrbljujočih občutkov. Gest brez ukazov. Misli brez konca.
In občutek, da bi se toliko več lahko zgodilo. A toliko tudi preprečilo. Toliko ustavilo. A toliko tudi premagalo.
Zahtevni osmi krog je bil zgodba o tem, kako se bo videlo samo rezultat in kup žaljivk na račun ekipe, ki je v tej sezoni že toliko dala. Vedno znova me fascinira kaj vse je ta ekipa naredila v tako kratkem času in kako velike stavbe so se zgradile na tej poti.
Fantastično, fantje. Strokovni štab, to so same pohvale na vso opravljeno delo. Človek se ne more nehat čudit kakšen optimizem in veselje sta se pomešale med vse skrbi zadnjega leta. Kako smo kot na trampolinu znova leteli višje in srčneje.
Zato je to včeraj tako velika točka. Ker je na koncu važno kako smo se borili, kako smo ostali in da smo vse od sebe dali.
Če bi le šla v gol… A ker ni šla, se je zgodilo pač to kar se je zgodilo. Ne bomo objokovali stvari, ki jih nismo mogli spremeniti. Vse bomo naredili, da bomo na naslednji tekmi znova hoteli zmagati. In da bomo dali vse od sebe.
Ta ekipa je naš ponos in za njo bomo stali v vseh trenutkih njihove poti.
Še danes, pa bo končan prestopni rok.
Toliko novih obrazov smo spoznali. Vrnili so se številni stari, čudoviti, ki jih imamo tako zelo radi. Dobrodošli doma, radi vas imamo in hvaležni smo, da ste znova pri nas. Vi ste naši in mi smo vaši. To se nikoli ne bo spremenilo.
Zato vam hvala. Za še eno tekmo, kjer smo se zavedali, da včasih neke stvari pač nimajo konca in se meja konča na koncu zgodbe o tem, kako je biti glasen biti slabše, kot biti oster. Le kaj na to poreče topi nož? :O
Včeraj sem se poslovila od drugačne poti. Čez 12 dni se vračam nazaj na svojo vzhodno tribuno, kjer me moj sedež čaka in sem ga prejšnji teden vseeno imela možnost obiskati.
Tisti bliski v očeh. Tista mirnost, skromnost in ponižnost.
Ko se vse stavi, šele takrat je sestavljanka popolna.
Vse rabi čas. In vsi se vsak dan znova učimo.
Pustite živeti. In kdaj ustavite tipke. Predvsem pa spoštujte. To kar so drugi. Ker so to zaradi sebe in ne zaradi vas.
Včasih je fajn pogledat svojo dušo, da ostaneš pri njej in pustiš drugim srcem da bijejo po svoje.
Naj ob koncu še enkrat zaploskam tudi našim krvodajalcem, ki so toliko življenj rešili slab teden nazaj. Poklon in aplavz za vse, kar ste naredili za to mesto. Ste pravi in edini junaki tega mesta.
Nekje se ponedeljek rodi, da spet pride nedelja. In pol bo spet ponedeljek. Da, tisti ponedeljek bomo znova skupaj.
Mahamo pa si že v nedeljo.
Včasih se čas prehitro premika proti neskončnosti. Koga povabite vi na svojo pot novega jutra?
Mežikam. 😉
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić