Rdeči avtobus in črna podmornica

Najprej bi rada pozdravila vse moje hokejske prijatelje.
Upam, da ste imeli krasen zadnji večer in vem da ste uspešno svetovno prvenstvo zaključili.
Kot drugo bi se rada opravičila za vse besede, ki jih bom napisala v tem blogu.
Resnične bodo in minuli večer sem jokala na Stadionu ob jezeru. Pred avtom pa kuj nisem mogla dojet, kaj se je dejansko zgodilo.

konec ogrevanja.

Sploh ne vem, če naj grem prebrat sploh kak komentar, ker vem, da ste zagotovo vsi po spisku nesramni.
Jaz pa do igralcev zagotovo ne bom.
Postava je bila vrhunsko narejena, igra je stekla.
Petar je tak laufal pa se boril, da sem mislila, da od tiste trave nič ne bo ostalo.
Imeli smo šanse, imeli smo jih. Par sekund, pa bi šlo…
Potem pa je na sceno stopil on.

začetek.

Nisem dostikrat v blogu kritična do sodnikov.
To je najbolj slabo sojena tekma, kaj sem je kdaj v življenju videla.
Ne slabo, to je bilo sramotno!
Sodnik je iskal pozornost celo tekmo.
Kot da bi si želel, da bi po tekmi pisali samo o njem.
Mariborčani so prijemali kartone, kot bi jim delil lizike, čeprav je morda tudi on kakšno potreboval.
To kar sem doživela minuli večer je tako žalostno in nedopustno, da me je sram, da sem Slovenka.
20 minut pred koncem tekme nisem več niti hotela gledat tekme.
Neupravičeni kartoni na naši strani v eno, še zdaj ne vem zakaj je Aleksander moral zapustit igrišče.
Zakaj so jih nekateri ostali dobili, mi tak nikoli ne bo jasno.

črna podmornica

Na drugi strani so Rudarji dvakrat po nekem čudežu zadeli gol.
Za pol bureka niso imeli, a na svoji strani so imeli sodnike, ki so jih ščitili kot najbolj zaščiteno živalsko vrsto.
To kar sem videla minuli večer mi je dalo žalost v srce in dušo.
Kak lahko tak slabo sodite, tako proti klubi, ki ga imam rada?
Kako lahko dovolite, da so moji igralci tako odškodovani?
Zakaj so sodniki tako nedotakljivi?

rdeči avtobus.

Logično da je naša obramba morala pazit, če pa so kartone dobili en za drugim čisto vsi.
Ni mi logično, kako je bila lahko tako enosmerna sodniška farsa to.
Na drugi strani Rudarji z celotno ekipo v obrambi in še kakšnim v napadu, ki je tak že pozabo kak se napad sploh igra.
Tako sem besna in razočarana, kot že dolgo ne.
Moje jeze ni razkadila niti megla domov, niti naporna pot.
Pa smo se na začetku res fajn imeli.
Pred seboj smo imeli “Seks v mestu,” ki so pokazale kako se na tekmo hodi bit lep, “pazi da ne padeš v petkah,” ter kako razširiti to četvorko. Smejali smo se jim v eno, celo domačim navijačem, ki so bili do skrajne mere žaljivi.
Da sem sredi tekme do zadnje točke znorela, sem se čudila tudi sama.
Že leta se ne pustim sprovocirat in si dovolit, da bi karkoli vplivalo na moj odnos do vsega skupaj.
Fantom ne očitam čisto ničesar.
Za mene so bili borbeni, garaški in predvsem delovni na igrišču.
Nič niso mogli proti vsemu kar se jim je dogajalo in ne iščem krivde v črni barvi, ki je prevladovala na igrišču, ampak v tem, da se je cel sistem nekak moral podret, če ti delijo kazni, ki jih nihče ne razume.
Ta večer si bom zapomnila za vse večne čase in upam, da je to tekmo gledala tudi mednarodna nogometna organizacija. Ker če takšen sodnik lahko sodi evropske tekme, pol se je resno sprašujem kako še bolj je lahko zavožena ta država.

menjavi.

Počutim se jezno in prizadeto nad vsem dogajanjem na igrišču in srčno upam, da bo končno spregledala tudi naša glavna državna nogometna organizacija.
Priznam, da smo izgubili. Pomembne točke za naslov prvaka.
Točke, ki jih vijolčno res rabimo.
Mesto bo dobilo prvaka. Ne bojim se. Samo malo dlje bo trajalo.
Samo ne spravljajte se na NK Maribor in prosim, ne očitajte jim nekaj, kar ste pač videli. Ne napadajte jih in jim ne žvižgajte.
Viole so ponosno navijale in priznam, da sem jih občudovala, ko  so se borili do konca.
Kot igralci.
Ta poraz je popolnoma nezaslužen. Predvsem nepravičen.
In predvsem boleč za vse nas, ki smo se v tem težkem večeru odpravili na tekmo in se hoteli imeti fajn.
Bila sem fantastično dobre volje, smeha ni manjkalo. Barbara, Nastja, Anja in Andrej so bili krasna družba, pridružila se nam je še nekje Manja vmes.

akcija.

Na tribuni je bilo prijetno, vendar živce smo slej ko prej izgubili čisto vsi.
To ni bilo na ravni prvoligaškega nogometa, bolj neka vaška tekma, ki se je končala s ponosnimi velenjčani, ki so po njihovem priredili spektakel.
Moram omenit, da je med njihovimi Knapi bilo navijačev za preštet na prste roke in pol. No, imeli so pa boben. Njihov komentator je nogometaše bral po zlogih, na srečo se je letos vzdrževal seštevanja kotov.
Zahvalila bi se jim vseeno rada za prijazen sprejem in dobrodošlico.
Vendar da bodo naredili to, kar so napovedovali, jih pa čaka še zelo dolga in zelo dolga pot. Sploh če bodo na reklame metali to, kar so tokrat.

Slovo.

Opravičujem se vsem, če sem preveč kritična, vendar po tem večeru ne bom dovolila, da mi kdorkoli govori kakšni so naši nogometaši in predvsem kako je nekdo nekje nekaj narobe naredil.
Hvala fantje, ker ste se borili, občudujem vas, da niste znoreli še prej, ker to ni bilo za nobene živce.
Hvala prijateljem, ki so prenesli mojo bolečino in žalost in se jim predvsem zahvaljujem za njihovo razumevanje.
Lahko bi bilo vse drugače…
…ampak, saj se enkrat vse postavi na svoje mesto, pa me ne skrbi več, kako se bo nekoč, nekje nekomu vse vrnilo tako kot se mora.
Še je čas za nove zmage.
Glavo pokonci.
Ni predaje, šampioni!
V naših srcih samo ti!
Maribor!
Eksektli!
Rada vas ima.
MalaMo. :*