Med iskanji pravih poti in minut da se ne zamudi, se v temni garaži najdemo sorodne duše, pripravljene na še en derbi naših življenj. Čeprav jih vmes ni bilo, smo jih že davno nehali preštevat in seštevat in žal mi je, da nimam te statistike. O tem kolikokrat smo prišli, a zagotovo vem kaj vse smo doživeli.
Na vseh koncih in seveda tudi krajih. Zavedam se odgovornosti do derbija in ga tudi čutim kot derbi. Jasno mi je kaj prinaša in koliko je vreden ne glede na pogled na lestvico.
Derbi v slovenskem nogometnem prostoru bo zmeraj samo eden. Ne samo zaradi rivalstva, ampak tudi zaradi tega, ker ima vse kar fuzbal rabi. Pa če nam je všeč ali ne.
Zgražanja skozi celotno tekmo bodisi gledat na zelenico ali na tribune je verjetno namenjeno tistim, ki na derbijih še nikoli niso bili. Kupi laži, ki se pojavljajo pred, med in po tekmi so klasični primer koliko šteje derbi. In ne samo to.
Naštela sem vsaj 17 fotografov, novinarska tribuna je imela toliko ljudi, da sem se vprašala če je prišel kakšen evropski velikan (pardon, je prišel). Včasih nas pri trenerju in igralcu naštejem kakšnih pet ko se gre za medijski termin po tekmi. Včeraj je bil soba namenjeno za to tako polna da praktično nisi našel prostega sedeža.
Pa še stal je kak novinar. Zgodba, ki govori sama zase o tem, da v polnih Stožicah, kjer je samevalo večino vzhodne tribune namenjene za gledalce in so se prav ti lahko prosto po prešerno sprehajali tam, kjer ni bilo ne varnostnikov, ne rediteljev in nikogar, ki bi jim povedal, da jim tam ni mesto.
Mogoče je štelo ime na dresu, pa se nihče ni zavzel, da mogoče igralec ni še tako rosno star. A nima veze, ker smo vsi dobro, a če bi bilo kaj narobe bi bili krivi vsi tisti, ki krivde tak ali tak ne smejo prevzeti.
Na tribunah je bilo kot smo pričakovali. Letele so parole v zrak, kakšna bakla tudi v gostujočega golmana, a tega tak ali tako morda kakšno oko ni zaznalo za ceno višine dogodka, ki smo mu bili priča.
Z vseh strani se je slišala klasična zgodba o dveh rivalih, ki sta na vsak svoj način pokazala kje jima je mesto in razlika je več kot očitna.
Ne moremo pa mimo dejstva, da za ene stvari pač rabiš pogum in več kot samo tišino. In pri enih potrebuješ tudi pomoč gostov, da povedo kako je kateremu od igralcev dejansko ime, pomoč za vzklike domačih igralcev pa žal dva zaslona nista dovolj.
Pa naj boj bo dovolj sarkazma zaenkrat.
Derbi je poseben, ker se srečamo številni, ki se bomo znova srečali spet na naslednjem derbiju v Ljubljani (ker na mariborskem bom na svojem prelepem sedežu na katerega se vračam čez malo več kot mesec dni), a tudi zato, ker nas kulisa spomni, da se nogomet igra na navijače. in da je fajn, da nas je na tribunah čim več in da ne slišimo vsega kar bi želeli slišati.
Prvi polčas nam je dal lekcijo, drugi nagrado. Prvi nam je pokazal da moč juga ni nujno, da pomeni moč juga, ker brez juga je jug lahko močnejši, a dokler ima juga in juge in so na jugu najboljši, je morda kak jug na napačnem mestu in morda to ni samo eden jug. Koliko jugov, toliko zmešnjave, da se pač zgodba nariše tako, da je prav za ta prave.
A naj bo to dovolj za to, da pravice ne riše naš ljubi risani junak, ampak se vse konča na Ej, ker če ti kaj pač ni prav, samo vstran poglej in se nasmej.
A vse najlepše in najboljše ima ime. In to pišem s takim nasmeškom na obrazu. Ime mu je Luka. Moje srce je ob morebitni vrnitvi tako upalo na to vrnitev. Luka je prišel domov. Luka ima skupno več kot 200 nastopov za Maribor. In Luka je včeraj dal gol. Še enega. Od številnih. Še enega v njegovo izjemno zbirko.
Toliko znanja in talenta v eni osebi. Toliko skromnosti in poštenosti. In predvsem toliko predanosti. Za to, da so eni znova morali utišati svoje prste. A drugi so mu, tako iskreno kot jaz, iz srca zaploskali. Ker je idol mladih, ker dviguje srca prijaznim puncam in ker ima dušo bojevnika.
Slišati na tiskovni konferenci je bilo darilo nam, ki ga imamo radi od kar ga poznamo. Darilo vsem, ki čutimo to njegovo vijol’čno kri z željo, da se takšna izjemnost nikoli ne konča.
Zato hvala južni del stadiona. Kakšna kulisa. Poklon za izjemno navijanje. Za vse, kar derbi lahko da.
Hvala mojima šoferjema. Imela sem dva. Hvaležna obema, da sta mi omogočila, da sem videla še enega.
In hvala moj NK Maribor, ker se do konca nikoli ne predaš. In zmeraj vztrajaš in pogumno dviguješ glavo. Enkrat se bo ta poštenost vrnila. Dvojno.
In za konec naj vabilo velja še enkrat znova. Ker je o tem treba govoriti. Iz srca. Mojega in vseh tistih, ki nas čutite. Za tiste, ki jih življenje boli. Za vse, ki potrebujete našo pomoč in verjamemo, da jo boste s ponosom sprejeli. Ker življenju dajemo Ime.
Vijol’čna kri za vse ljudi se v izdaji številka 15 z vsem kar smo vrača 1. septembra začenši ob 7.30, zadnjega pa bomo sprejeli ob 17.00, ter v sredo, 2. septembra, ko bomo skupaj od 7.30 do 14.00. Aja, ko končamo v sredo, pa gremo na pokalno tekmo v Slovenj Gradec.
Pridite, pomagajte nam ustvariti lepši svet. Pokažimo s svojo ljubezni do športa in prijateljev, da smo skupaj velika vijol’čna družina, ki ustvarjamo zgodbo, ki je ne more narediti nihče na tem svetu. In to na stadionu! Ljudski vrt vas pod severno tribuno pričakuje na prva dva dneva v septembru.
Igralci puščajo srce na igrišču, mi bomo pa del sebe za tiste, ki potrebujejo naša srčna dejanja.
Do nedelje, ko se vidimo malo pred sončnim zahodom.
Mežikam. 😉
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić