Ko kljukam kaj vse potrebujem za tekmo v Šumi mi je jasno, da brez vetrovke in kakšnega toplega oblačila ne bo šlo. Zanimivo, da prvi blog nove sezone začenjam, kot da se je sezona začela oktobra in ne julija.
Scenarij za prvo tekmo je bil res prav fascinanten. Kot da bi ga napisali nekateri, ki želijo, da ne verjamemo kaj dejansko vse se lahko zgodi.
A preventiva naredi svoje. Zato: idi prej, v avto vrzi vse možno in ne pozabi na marelo.
In ja, tam sva uro pa pol pred tekmo. Dokaj hitro za naju, če naju vprašaš. Pripravlja se tekma. Pripravlja se vreme. Pripravljamo se mi. Gledamo malo nazaj, razmišljamo o zdaj in se sprašujemo kaj bo naprej.
Zgodi se vse in na koncu za marsikoga pravzaprav nič.
Vmes ko je lilo je bil fuzbal. Ko se je končal, je tudi vreme reklo, da se namakanja ne gre več.
V Kidričevem je prijetno. Naše najbližje gostovanje in prijaznost na vsakem koraku. Samo oni štrom še porihtajo do konca pa bomo imeli vse. Ker v resnici je tako malo potrebno za krasno nogometno kuliso, da se to niti povedat ne da. Ljudje so prihajali in 45 minut pred začetkom je bila glavna tribuna že praktično polna. Neverjetno kako so se ljudje veselili tekme in kako jih ni ustavilo nobeno vreme. Pol pa dodajmo še Viole, pa vse, ki so z marelami stali v okolici in na ostalih delih in ne, vreme štajerskega praznika ni pokvarilo. Ni ga moglo.
Čutilo se je vse. Želja po zmagi. Želja po nogometu. Želja po napredovanju. Želja in predvsem volja.
Ter mladost, ki je kipela z vseh strani in izkušnje včerajšnje tekme so investicija za prihodnost.
Vsak korak, ki je postal izziv, vsak dvoboj, ki je postal napad, vsaka žoga, ki je šla mimo, se bo nekega dne našla.
Začeli smo. In pot je še zelo dolga. Garanje se je šele začelo. Zgodba, ki se piše, ima šele nekaj prvih strani. Nikjer ni garancije kaj se bo zgodilo. Ker novih strani še nismo napisali. A začeli smo z novo zgodbo.
Upanjem. Neizmerno željo. Predvsem pa tako veliko ljubezni. In želeli smo mlade? Imamo jih. Imamo čudovit genialni dvojec? Imamo ju. Imamo strokovnjake na in izven igrišča? Imamo. Zdaj. Zdaj nas čakajo še številne ovire. In lekcije bodo imela svoja poglavja.
Do takrat pa bomo potrpežljivo čakali. Na to, da se ne bo odprlo samo nebo, ampak tudi strelska forma. Da se ne bo samo zapiralo vrat, ampak tudi odpiralo okna. Predvsem pa verjamem in trdno sem prepričana, da bo prepih nekega dne tako močan, da bo odpihnil še največjega skeptika.
Ampak če se oziraš na tiste, ki bi ti radi v steno metali vse kar vidijo, potem bodi ti steklo, ki strmi v te obraze in se počasi. Prijazno. In iskreno. Nasmehne.
Lepo je bilo videti vse prijatelje nogometa na enem kupu. Hvala, ker se vedno tako dobro počutim v tem nogometnem objemu srečnega vrtinca spoštovanja, hvaležnosti in upanja. Hvala, ker me razorožite z iskrenostjo in mi vedno znova pokažete zakaj sem vedela in imela prav. Da vijol’čna družina skupaj drži tudi ko ni skupaj.
Vse se enkrat postavi na mesto. Včeraj smo ostali brez gola. Tak al drugače smo si ga zaslužili. A življenje vrne. Če kaj, sem prepričana, da nekdo nekje fejst navija z nami. In njega, njega ne bo ustavilo prav nič.
Bodite ponosni. In predvsem bodite zvesti.
Garanje se izplača. Zmeraj. Poštenost? Tudi. Le razumeti jo moramo prav vsi.
In ne pozabite: Vijol’čna kri za vse ljudi se v svoji najboljši verziji vrača 1. in 2. septembra 2026. Če še nismo na vaših koledarjih, vas vse prosim, da si najdete svojo najljubšo uro in pridete. Pa ne takoj it. Družinski sektor bo odprt samo za vas. In to ves čas akcije.
Ne pozabit ostat zvesti temu kar predstavljate. Vse ostalo so tihe drobtinice na tleh, ko iščete pijačo iz hladilnika.
Mežikam. 😉
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić