Atlas mladosti

Pogum. Sanje. Mladost. Življenje.
Vse se zgodi tako hitro, da komaj dohajaš.

Še včeraj si prvič brcnil žogo. Vsi okoli so bili navdušeni kako rad jo imaš. Prvi nogometni koraki. Prve nogometne šole. Prvi turnirji. Prve zmage in porazi. Prve fotografije. Vse je prvo.

Dokler nisi dovolj star, da se odločiš ali boš šel v profesionalno smer ali boš ostal na svojem domačem travniku in s kolegi igral rekreacijo dvakrat na teden. Ker je fuzbal pač fajn.

In fuzbal je fajn. Fuzbal je en taki šport, kjer se najdemo tisti, ki razumemo strast, spoštovanje, razumevanje in predvsem neizmeren vir navdiha za vse kar življenje da.

Zadnja tekma z Aluminijem, tista, ko so se vrata tribun zaprla in ena od petih, ko se vrata ne bodo odprla. Zadnja tekma sezone, ko smo se zbrali vsak na svoji strani, da pozdravimo aktualne pokalne prvake, iz srca čestitamo in smo ponosni nanje, zadnja tekma, ki je moja 33. v sezoni v živo, ker smo jih to sezono odigrali samo 34.

Upanje, da se tak scenarij ne ponovi nikoli več.

Da bodo vsi klubi uspešno poslovali, uspešno gurali te dolge maratone, ki naj trajajo 36. krogov in naj imajo zgodbo o tem, kaj življenje da.

Vijol’čna sezona je bila boleča, zahtevna, polna vprašanj s premalo odgovorov, bila je sezona, ko sem zmeraj upala, zmeraj verjela. Bila sem tista, ki je prihajala med prvimi in med zadnjimi odhajala.

Bila sem tista, ki sem vsako tekmo znova in znova verjela. Bila sem tista, ki sem vedno znova s prepričanjem in željo dajala iskrenost, preprostost in hvaležnost.

Ostati skromen in ponižen v tem svetu pohlepa je lastnost, ki bi jo številni še danes množično potrebovali.
Ko smo po ogrevanju začeli zadnji krog in smo gledali kako Soudani še zadnjič stopa na sveto travo tega prečudovitega objekta, je bilo jasno, da se bo naše oko na tem srečanju večkrat zarosilo. Največkrat se je po sami tekmi, ko smo se od njega poslovili v novinarskem središču.

Ali, Tai in Benjamin so odločili tekmo, ki odločila rezultat, ničesar pa nikjer ni spremenila. Ne lestvice, ne evropskih tekmovanj. Ničesar. Le Benjamin je po novembru zadel in si z igralcem prvakov prislužil naslov kralja strelcev. Neverjetnih 12 golov.

Moram priznati, da me je ta podatek, kot še številni drugi, kar malo šokiral. A kot zmeraj. Lahko gremo samo še gor in višje. In višje.

Še vsak je kdaj padel in še vsak je vedel, da šele po padcu vidiš kako drugačen je pogled in kako se je treba spremeniti, kako je treba dvigniti glave, kako pomembno je, da kljub vsemu kar se doživel, ni konec sveta, ampak se nov svet šele začenja.

Svet, v katerem se boš spomnil. Zakaj si začel s tisto žogo. Kjerkoli pa že pač. V dnevni sobi, na ulici, na sosedovem vrtu. Mogoče pri babici.

Morda samo na nekem otroškem kampu. Ali pa je na šolskem hodniku nekdo igral nogomet s plastenko vode. V resnici se zgodba o uspehu vedno začne s prvim korakom.

Včeraj smo videli kar nekaj prvih korakov in bili so izjemni. Vsem mladim, ki so včeraj prvič ali drugič oblekli najlepši dres na planetu iskreno čestitam. Neizmerno ste me navdušili. S svojo zbranostjo, zagnanostjo in iskrenostjo. Poslušati fanta po imenu Tai Primc je bilo tako prijetno.

Ta hvaležnost, prijaznost vijol’čne duše me je spomnila na tiste trenutke, ko vidiš nogometaša, ki preprosto samo rad igra nogomet. In ko se vprašaš zakaj mu vse to uspeva je to preprosto samo zato, ker si to neizmerno želi in zato tudi gara.

Da je dobil priložnost in jo zgrabil z vsemi rokami. Imel je svoj trenutek. In obdržal ga bo do konca življenja. In še eno stvar prosim: ta nasmeh, naj tudi ta ostane.

Ta pristen, krasen nasmeh tega 17 let starega fanta. Najmlajšega strelca v zgodovini Maribora.

Da je prehitel še enega izjemnega fanta, Nejca Viherja, dosti pove o tem kako se naš klub ne bo rabil bati novega nogometna pravila, ker imamo prihodnost, ki ni vsakemu v ponos.

Nogometna šola opravlja fantastično delo in podatek, da je bila povprečna starost prve postave včeraj 22,03 let, končne postave pa 20,08 pove kako veliko talenta premoremo in kako dejansko nogomet nujno potrebuje mlado in plemenito moč.

Verjamem, da vsi, ki oblečejo vijol’čni dres vedo kakšen je. Ker če ne, pol ni težava v dresu.

In če kdo ve, kako je nositi vijol’čni dres s ponosom in častjo sta ta dva. V medijskem središču smo ju čakali kar nekaj časa.

Bila sta v studiu televizije, družila sta se z izjemnimi navijači, ki so jima pripravili veličastno slovo, bila sta pri svojih grafitih in bila sta tam, kjer se srce dotakne srca. Kjer je bistvo športa. Ker če te navijači vzamejo za svojega, če se trudijo s parolami, grafiti, majicami in dogodki potem veš, da si vse naredil prav.

Hilal in Jan sta še zadnjič stopila na oder medijskega središča. Na zadnje izjave. Na zadnje spomine. Na zadnje besede. Na trenutke, ko so solzice hitela iz oči. Na trenutke, ko so besede bile odveč. Ko so dejanja kazala kako plemeniti so tisti, ki pridejo, da ostanejo. Leta minejo prehitro, ko si z ljudmi, ki te cenijo in spoštujejo. Oba sta obiskala tudi naše krvodajalske akcije in hvaležna sem, da sta jih oplemenitila s svojimi velikimi srci in duši.

Tiskovna je mogoče res trajala malo dlje, a biti del nje je bilo plemenit, srčen in res občudovanja vreden dogodek.

Sonce je že davno zašlo, ko smo se trije prijatelji našli na severu. Naredili smo častni krog okoli stadiona, občudovali delo Viol in se po koncu sezone poslovili.

Za nami je toliko ovir, toliko neprespanih noči, zgodb brez konca. Za nami so kilometri voženj na tekme, ur na starih cestah, a tudi avtocestah. Za nami so dnevi dežja, snega in sonca. Za nami so zgodbe. in za njimi smo mi.

Ne glede kaj vse smo zgurali in pregurali. Tu stojimo. Sedimo. Tu smo. Ostali smo in bomo ostali. Karkoli bo prinesla prihodnost: dali ji bomo srce, upanje in spoštovanje.

Navijačica nogometnega kluba Maribor sem. To mi je zapisano v vse pore telesa. Šele ko nam je Soudani še zadnjemu stisnil roko preden je odšel sem se zavedala kaka veličina človeka odhaja od nas in se vprašala samo eno: kaj bomo pa zdaj?

A vem da bo on ostal naš največji navijač in mi njegovi. In trmasto bomo vztrajali vsak na svojem koncu s prepričanjem, da se naslov prvaka kmalu spet vrne domov.

V Dom prvakov, kjer so doma največji navijači in najbolj srčni. In če te začutimo: zapisan si v naših srcih za zmeraj. In tega, tega res nima vsak.

Zmeraj. Ker je tako prav.

Hvala sezona 2025/2026. In zbogom.

MalaMo. :*