Z vso predanostjo, skrbnostjo in natančnostjo zmeraj opravlja svoje plemenito delo. Nekje za zidovi slačilnic, pralnic in tribun, nekje med hodniki in igrišči, skrit in predan dolga leta svoje delo ekonoma prevzema naš Robert.
Skupaj s svojim predanim sodelavcem Jankotom sta tandem, ki ga pozna vsak, ki mu Nogometni klub Maribor pomeni del življenja.
Ekipa, ki se je leta in leta vozila v Turčijo, da bi na priprave pripeljala vso potrebno opremo. Ekipa, ki je prva prišla v slačilnico in jo zadnja zapustila. Ekipa, ki je zmeraj vse pripeljala na letališče. Skrbno zložila vse potrebno in ko so vsi odhajali, točno ta ekipa, vse odpeljala proti stadionu.
Z neizmerno natančnostjo. Modrostjo izkušenosti.
Vendar bo sobota, ki prihaja, izjemno posebna. Ne samo zato, ker se bo tekma odigrala pred praznimi tribunami, ampak tudi za to, ker bo v službi ekonoma, Robertova zadnja.
Robert počasi in dokončno zapira poglavje na tem častnem in plemenitem delovnem mestu, ki ga je krasilo, bogatilo in ustvarjalo.
Robert, naš izjemen del vijol’čne zgodbe bo v soboto še zadnjič poskrbel, da bo vse štimalo tako kot treba. Vsa oprema na svojem mestu. Vsi nogometaši pravilno oblečeni. Vse žoge preštete. Vse kar je potrebno za nogometaša, urejeno po pravilnem vrstnem redu.
Ko odhaja tak del izjemnega tandema je prav, da se mu poklonimo.
Da mu rečemo dragi Robert, hvala ti!
Za vso ljubezen do dela, do športa, do vseh, ki so te obdajali.
Hvala za vso pomoč, za vso neizmerno energijo, za vso spoštovanje do trenutkov, ki so nas spremenili.
Hvala, ker si zmeraj nekje poskrbel, da se kaj ni zataknilo in bil tam, ko je kaj krvavelo ali tudi bolelo.
Srčnost in izjemnost sta te krasila in vedno znova smo bili hvaležni, da je ta naš krasen kombi varno prispel na cilj.
Ničkolikokrat smo se srečali, ko sta prihaja na tekme, ker smo prišli prvi in številne so tekme, ko smo se srečevali v bližini mojega nekdanjega doma, ko sta zavijala proti stadionu. Da sta prišla domov.
Za zidovi Ljudskega vrta se je pisala zgodba o kvaliteti, uspehih in trenutkih hvaležnost.
Naj bo ta blog poklon, dragi Robert.
Za vse kar si naredil za najboljši slovenski nogometni klub. Za vse kar si dal vsem. Tudi nam, navijačem. Za vse kar si krasil s svojo prisotnostjo in osrečil s svojo hvaležnostjo.
Naj bomo hvaležni za vso srečo in poklon z vsako celico telesa, ker ti je zmeraj bilo tako zelo mar.
Žal mi je, da ne bo slovo, kot bi si vsi želeli. Žal mi je, ker smo v zadnjem času potrebovali ramena eden drugega bolj kot smo si kdaj mislili in želeli. A zmeraj smo ostali.
Ekipa. Ekipa, ki je potrebovala vsak člen in vsak je velik del mozaika, ki sestavlja ekipo.
Veliko ljudi se ne zaveda kako velik delež v celotni zgodbi je zgodba o ekonomih.
Sploh nimajo občutka, da obstaja nekdo, ki vse tako skrbno pripravi, da je slehernemu nogometašu vsakršna skrb odveč.
Zato ti na novi poti želim, da bi še naprej tako skrbno užival v svojih hitrih radostih in se ustavil ob svojih prekrasnih najmlajših. Želim ti, da bi ustvarjal nove zgodbe in na prihodnje generacije prenašal ta svoj izjemen čut do sočloveka, za nesebično pomoč in bil zmeraj tako srčen, prijazen in dober do vseh, ki jih boš srečal.
Želim ti, da bi videl številne lepe kraje in jih olepšal s svojim soncem.
Dragi Robert Knuplež, velik poklon. Si ponos vseh, ki smo te imeli moč spoznati in v privilegij mi je, da te poznam. Hvala za vsa leta krasnih trenutkov, hvala za posebne spomine, hvala, ker si zmeraj poskrbel, da so bile naše zgodbe točno takšne, kot morajo biti.
Upam, da nas ne boš pozabil in da se kdaj oglasiš na naših tribunah in da skupaj kakšno rečemo v lepih in novih časih, ter da te bosta na poti spremljala zdravje, moč in neizmeren vir navdiha.
Kličem ti HVALA in ko pade zastor pod sezono… privošči si tisto, kar si srce želi. In ne pozabi: če te kadarkoli kaj zaskrbi, kot vijol’čna družina je zmeraj obljuba, da zate bolečine pač ni.
Ostani in ustvarjaj.
S poklonom nekoga, ki je videl srce na igrišču na drugačen in poseben način.
Naj te zmeraj spremljata volja in moč.
Spoštovanje in hvala.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić