Vijol’čni bojevnik zadnjih dveh let pride na zadnjo izjavo zadnjega gostovanja sezone.
Izkaže se, da je tudi njegovo zadnje gostovanje v NK Mariboru in to v kapetanski vlogi odkar je stopil na igrišče. Pred tem je to vlogo prevzel izjemen fant, prihodnost našega mesta.
Poslušam njegove besede na tiskovni in se obračam stran, da me slučajno ne bi pogledal.
Na jok mi gre, solzne oči imam in brišem jih s prsti kot da bo kaj pomagalo, a se na koncu le zadržujem.
Čutim njegovo bolečino. Čutim njegovo jezo in žalost. Čutim kako se počuti. Čutim njegovo nemoč. Čutim njegovo skrb.
»Spet« bi lahko imeli kar nekaj nadaljevanj. A bo le eno. Izgubili smo.
Kapetan prvih minut, Nejc Viher, zadene gol, ki pa je za karkoli premalo.
Bila je tekma, kjer so se kartoni talali kot jih dobri možje delijo decembra (koliko ironije v kakršnikoli primerjavi), na trenutke pa se je zdelo, da je šlo vse skupaj tak na nož, kot da tekma sploh o čem odloča.
Naš rezervni, danes prvi golman, si bo prvo minuto v vijol’čnem zapomnil za vse življenje.
Verjetno pa tudi igralec, zaradi katerega je dobil rumeni karton.
Tudi igralca, ki sta trčila z glavama, bosta zagotovo današnji dan pomnila kot dan, ki ni bil njun. Strah in bolečina se je izrisala na obrazih vseh akterjev, na tribuni pa smo vsi trepetali za njuna življenja. Bilo je res izjemno hudo in upam, da bodo izvidi prijazni in zdravje čim prej spet nazaj.
Nazaj in naprej bi lahko rekli tudi za celotno tekmo. Me je pa izjemno veselilo, da so priložnost dobili tudi naši največji talenti mladosti.
In da je vmes tudi meni ljubi fant Timon, ki ga imam zelo rada in ga spremljam že leta. Debi mogoče ni prinesel zmage, ampak verjamem v čudovito prihodnosti in še velike, izjemne zgodbe.
Zgodbe, ki še prihajajo. Zgodbe, ki nas še čakajo.
Zgodbe, ki se bodo resetirale, da bodo postale nove in močnejše. Zgodbe o tem kako enih ni bilo, ker so morali kam drugam.
Zgodbe o tem kako se je lahko skriti za masko kot pa pokazati obraz, ker potem bi mogoče kakšna črka manjkala na posebnem delu opreme. In s tem ne bi bilo čisto nič narobe.
Ker je pravzaprav ravno zaradi tega narobe več kot si mislimo.
Bila je tekma, ki se je končala in se začenja še zadnji teden te res zahtevne sezone.
In če se dobre zgodbe začnejo in končajo nekje na poti, potem ne morem mimo Butične čevapčičarne. Kako izjemno. Vse. Od hrane, prijaznosti, gostoljubja. Najdete jih v Radencih in ko pridete, ne boste tako hitro odšli. Verjemite mi.
Pa naj vam za konec zaupam le še eno malenkost. Dajte si nas na koledar. Prva dva dneva v septembru darujemo kri. Več pa v prihodnjih dneh. Obljubim, da bom imela vse podrobnosti takoj ko bo mogoče.
Hvala Soudani za izjemne besede. Hvala, za ljubezen. Hvala, ker si prišel in nam toliko dal.
Zadnja domača tekma bo zaprta za gledalce. Kot prve štiri tekme nove sezone. Kje točno se bomo videli pa je vprašanje številnih odgovorov.
Zmeraj. Ker je prav tako.
Če si ti jaz, kdo si pol ti?
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić