Ne bodo razumeli. Nikoli niso razumeli. Po skoraj osmih letih sem dojela. Več sto strani blogov. Vendar jaz vem. Jaz razumem. Jaz sem tu doma. Moj dom ima najlepše ime. Ljudski vrt.
Je za ljudi. In danes nas ni bilo 100, tudi če bodo vsi povzemali to številko. Ker tako lepo obiskane tekme prijateljske narave že dolgo nisem videla.
Kako smo se zbirali na c-ju. Vsak nov prijatelj, sorodna duša je bil za mene tak velik nasmešek, taka posebna energija. Takšna čudovita zgodba.
Sonce ja zahajalo ko so se fantje odpravili na generalko pred pomladanskim delom prvenstvom. Medtem ko so se borili proti Knapom, so se na nebu dogajale frizerske zgodbe oblakov, ki so nad zahodno tribuno narisale čudovito frizuro in mojstrom domišljije dajale prosto pot.
Ful fajn je bilo. Ker smo bili skupaj. Ker smo videli energijo. Borbo. Željo.
Gol s penala. Amir. Brez težav.
Luštno je bilo to danes gledat. Fali tota pika na i. Večna težava da ne gre v gol. Samo verjamem. Jaz tak verjamem v to pomlad. Danes sem videla nekaj čisto drugega. Kar sem malo pogrešala. Zato sem prepričana, da se enkrat mora toti derbi doma obrnit. Verjamem, da se bodo karte pomešale tako kot se morajo. Da bo nebo vijol’čno. Da bo vse gorelo, da se bo drlo in pelo. Da bo kot danes. V večjem številu. Bolj pompozno. Bolj energično. Še bolj zagnano.
Zato hvala prijatelji, ker ste prišli. Ker smo čvekali, smejali. Komentirali. Ker smo po tekmi še počakali in nismo znali domov. Da sem videla mojega bojevnika. Ki je šel, kot da ni eden največjih vijol’čnih fajterjev v naši nogometni zgodovini. Skromen, deloven. Predan.
Lepo je videt vse te krasne fante. Lepo je verjet. In verjamem.
Hvala mojim zlatim mamam. Tudi objem na enem cesarsko peš mestu je zmeraj izjemen. Hvala, ker ste. Hvala, ker mi dajete moč. Hvala, ker ste tukaj za čudovite besede, za iskrene besede. Da lepši dan. Hvala. Hvala.
Hvala Ljudski vrt. Ker razumeš. Ker si poseben. Ker si drugačen. Ker si moj. Ker nas sprejmeš. Takšne kot smo. In veš, da se bomo vrnili. Že čez teden dni. Objeli te bomo in ne bomo odšli dokler ne bodo rekli, da moramo zapustiti tribuno.
Lepo je bilo. Mogoče zato, ker je tokrat šel z mano. Ker je želel biti ob meni. In to je toliko več štelo.
Hvala za krasno slovo sonca od dneva in za sonce, ki prihaja.
Verjamem v vijol’čno ljubezen. Močno vijol’čno kri, ki težko prideš do živega ti. V pravljice, sploh tiste, zelene, z zmaji in žabami pa…saj veste, da sem sanjač, ampak vendarle sem Pepelka.
Se vidimo kmalu.
Ponosna. Hvaležna.
Ki se hejterjem in kritikom do solz nasmeji.
Rada vas ima.
Hvaležna.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić