Zelene črepinje

Fuuul je fajn prit domov ob četrt na dve zjutraj in začet pisat ta šampionskih blog.
Bravo ekipa, bravo šampioni….ne samo da so tri pike šle domov, še trije goli, trije izjemni goli, ki so jih dali…kak ironično…fantje, ki so se rodili…v Ljubljani.

Kdo je najboljši vratar? Seveda, mariborski Ljubljančan.
Ponosni smo na vas.

Vse skup.
Čeprav ste se na začetku matrali in matrali, ko niste vedeli kaj bi z njimi…pol pa ste vsekali v tisti gol na oni strani Stožic, tak ga nismo niti prav videli, samo drli smo se kot podivjani in gledali na uro, da bi polčas končali.

Od kod tri minute podaljška…mogoče oni šamar v sodnika. Revež je tak obležal…da upam, da ni to pustilo posledic na čemerkoli.
Medtem ko smo se jezili na prijatelja severa, se je zgodil penal, ki ga na tribuni sploh nismo razumeli, čeprav se je pisalo, da penal dejansko je bil…

In seveda…v vratih imamo še zmeraj gospoda »hobotnico,« ki se ne pusti mariborskemu žabcu.
In noreli smo kot podivjani…drugič.

Pol smo se zabavali ob polčasu. Nismo mogli mimo one super predstavitve na začetku. Res, ker kaj tako ženstvenega od pogledov ob predstavitvi nogometašev še nismo videli. Probala sem jaz to nekak ponovit in sem ugotovila, da so se verjetno oni pri tem zelo zabavali. Jaz sem se namreč tej njihovi ideji resnično do solz nasmejala.

Naša predstavitev je bila na eni zeleni podlagi. Za razliko od njih mi celo slike pokažemo na naših dveh lepih ekranih, tukaj pa smo srečni, da so dovolj kazni dobili za Kalimerote, da so zdaj vseeno malo zvišali kriterije predstavitve.
Drugi polčas smo se spet pognali in zabili.

Kaj je Amir tam delal pri onem prostem strelu ti tak nič ni bilo jasno, komaj pa čakam, da si pogledam ta gol in se derem še enkrat ko podivjani kojn. Pardon, kobila. Temu se reče…podivjani tretjič.

In ko sem se drla, da bi bil fajn, da bi bilo res fajn jih na realna tla vrečt z mari4, smo bili izjemno srečni z mari3.
Dino jim je taki gol pikno, da ga bodo še en lep čas sanjali, mi pa smo se kot podivjani drli še četrtič.
Treba je povedat, da nam spet niso dali ravno kart za izvoz, smo pa jih preglasili v vseh elementih igre. Na igrišču, na tribuni. Navijanje je bilo izjemno, drli pa smo se tak vsi kot da nismo diht. Pardon, nismo.

Izjemna nogometna kulisa, kjer je treba še enkrat znova pohvalit spodnji del, tisti vhod, kjer res niso komplicirali, niti ženske ni bilo, ki bi me pregledala. Bili so prijazni, čeprav so me šetali tam okoli nekih ograj za čisto brezveze.

No pol so nas šetali še gori, ker mi gospod iz varnosti ni verjel, da wcji niso odprti in sem bila prepričana, da mi resno primanjkuje mišic, da ne morem teh vrat odpret. Na koncu so nas vozili po skupinicah na tisti moški wc pri Violah, pol pa jim je menda pol ure pred tekmo le uspelo najt ključe od tistih vrat. Bogi kotlički. Vode po tekmi niso imeli, pipe pa so komaj kaj vode vun vsipale. Drage čistilke…upam da boste imeli vse potrebno da boste spucale vse to…ker je bil prizor res izjemno…bljak.

Tribuna vijol’čne barve, ki je bila zabavna, nasmejana, polna krasnih obrazov in srečnih ljudi. Tudi obrazov, ki so z mano v devetih letih napisale toliko izjemnih zgodb.

Hvala še najinemu zlatemu sosedu za to, da sva si to tekmo lahko ogledala s Tadejem skupaj.
Pred tekmo sva napovedala, da prideva po tri. Sicer sem imela v mislih pike, a sem skupaj s prijatelji sprejela tudi tri gole. In hvala, ker se je ta napoved zgodila.

Čudežno je preživel še fotoaparat, ki je poletel, ko sem ga odbila dol na ta čudna tla in nima niti ene praske. Še zdaj ne morem verjet al so tla tak mehka, al pa fotoaparat narejen za moje štoraste izpade.
Pohvala celotni ekipi, za borbo, energijo, za željo. In predvsem to idejo da se derbija ne pride igrat, ampak zmagat.
Poklon do podna vsem, ki ste nam še enkrat znova pokazali kako zapret lape vsem tistim, ki so proti nam.
V eno sem prej brala na poti domov izgovore o nekih evropskih tekmah in nekih bolj pomembnih zgodbah in kako je to šele začetek prvenstva.

Popravite me, če se motim, a kljub močnim evropskim zgodbam,  kljub tekmam, ki so v eno prihajale in odhajale, so naši fantje v vseh teh letih bolj kot ne vedno držali vrh lestvice, ponavadi kar prvo mesto.
Ja, lahko nam mečete naprej tistih par derbijev, kjer so fantje izgubili, bilo pa jih je tako zelo malo, da je res žalostno, da se spominjate samo teh.

Lahko preštejete na prste ene roke,  koliko tekem je Bežigrad v Stožicah dobil in koliko res kao velikih zmag ima v vseh zadnjih osmih letih.

No, ker tako radi iščete ranljiv Maribor, ranjenega leva in ne vem kaj vse sem še brala…najdite zdaj ta pogumen Maribor, tega bojevitega leva, ki bi lahko tudi bruhal ogenj. Aja, pol pa bi bil dragon. Mi pa bomo, ostali zvesti sami sebe in bili vijolice. Ki so na igrišču govorile svojo zgodbo.
Uresničili ste mi željo od petka naprej, ko sem se drla da bi bilo fajn, da se razbije te dolge jezike in jih postavi na realna tla.

Mislim, da so fantje še enkrat znova pokazali čigavo srce imajo in da so na pravem mestu, s pravim srcem, pravim pristopom in pravo energijo.
Strinjam se s tistimi, ki trdijo, da je Maribor v tej sezoni odigral samo en slab polčas, ki je končal evropsko zgodbo tega leta.
Ponosna sem, ker so fantje pokazali da ni važno od kod so…njihova zgodba je vijol’čni grb. Tisti, ki ga pozabljajo grafiki, saj ne vedo, da ima zvezdico, ki je z razlogom tam in se naj brez pametnega razloga ne briše. Ker ni fer in ni prav.
Hvala vsem za krasen večer, tudi tiste čudovite nasmehe v garaži, kjer sva prvič tudi midva pozdravila nogometaše.
Lepo je bilo videt tudi kakšnega mariborskega z napačnim grbom a sklonjeno glavo.
Pa sva šla…še nekaj pojest in tako…končat ta čudovit večer.

Budilka bo zgodnja, jaz pa vem da ne bom mogla hitro zaspat, ker se mi bo še dolgo smejalo in v glavi odmevalo.
Kot vedno…ima zadnjo prva sreda v septembru. 5. bo na koledarju, mene bosta v klubskih prostorih lahko lovili že ob kakih pol sedmih zjutraj, UKC Maribor pa bo prišel okoli pol osmih, da ob osmih zaženemo najbolj vijolčno krvodajalsko akcijo na svetu. Vijol’čna kri za vse ljudi. Pridite, pomagajte in bodite del naše velike zgodbe tudi vi.
Vsem, ki ste vijol’čni…lep teden. Hvala, ker me berete, pišete lepe besede in mi pomagate proti blogu številka 800, ki upam da bo še letos.

Bil je lep večer med vso tisto pajčevino stolov, ki so polni samo takrat, ko mi pridemo. Kar se seveda vidi.
Grem se veselit in pogledat še kakšno izjavo. Ker je fajn in ker lahko.
Rada vas ima.
Nasmejana do uh gor.
MalaMo. :*