Za vsak centimeter

Kako veselje po drugem golu. Kaj si ti nor malo! Kaka sreča, smeh, kričanje, objemanje, skakanje!
Malo po začetku podaljška je stadion norel. Ni nas bilo neke ful, slabo uro pred tekmo za vzorec, a še zmeraj več, kot kjerkoli drugje. Ne moti nas mraz, ne slaba rezultatska forma in ne oziramo se na trače, ki nam jih ponujajo mediji. Ker mi preprosto gremo. Tak imamo radi ta stadion. Kako je čudovit. Če ga gledamo z našimi očmi. Razpoke, že davno pozabljene od odgovornih kažejo, da si ne želimo dežja in slabih vremenskih razmer. Ker z marelo ne smemo na stadion, palerine vijol’čne pa še nisem našla za tako priložnost. Če jo kdo slučajno najde po ugodni ceni, bom z veseljem sprejela namig.

A nismo takšni, da bi nas karkoli zmotilo, ko se usedemo in čakamo na razplet tekme, ki ji želimo dat najlepši konec.

Začetek ni fajn. Kljub vsem obrambam pade gol in naenkrat se s sosednjega sektorja slišijo veseli zvoki. Pogumni ljudje, si mislim. Vsaka vam čast. Potrudijo se, da navijajo kar nekaj časa. Tudi takrat, ko postanejo v zavidljivo slabem položaju.

Krivic.

A nobene objektivnosti nikjer. Nikjer ne čutijo lastnih udarcev (pričakovanih in po tihem napovedanih), krčev (ki se po drugem golu čudežno končajo) in napak neizkušenosti (ki ni nujno, da je slaba stvar).
Tekma, ki se je dogajala, da se je zgodila. Tekma, ki je dala, da je vzela. Tekma, ki je razumela.
Iskrenost. Predanost. Predvsem pa potrpežljivost.

In ne, enih stvari ne sprejemam. Enih odločitev ne dojemam. Morda enkrat bom. Takrat jih bom iskreno priznala.

Do takrat pa vztrajam. Da za izkušnje potrebuješ zaupanje. Za mladost pa nekoga, ki vate verjame. Za vse ostalo pa odgovornost posameznika, ki se zaveda dela zgodbe, ki ji je bil predan. In poslan.
Na večer, ko sta Jan in Castro zabila, da smo dobili. Tri prigarane točke.

Ko je uradni komentator tekme pozdravil Viole in z uvodnikom presenetil še največje nergače. In ko smo slišali del uradne himne in miks prekrasnih navijaških pesmi. Kaki balzam za dušo je bil včerajšnji glasbeni izbor. Naj bo še kdaj. Ali pa kar naprej. Kakorkoli želite.

Imamo toliko čudovite mariborske glasbe. Imamo toliko čudovitih navijaških komadov. Naj se vrtijo in naj ostanejo. Da vsak gost ve kam je prišel in kje je trdnjava slovenskega nogometa.

V očeh številnih je želja, da bi se zrušila in dokončno porušila, a vsi tisti ne vedo, da smo ob njej mi, ki jo bomo za zmeraj varovali.

Zvesto ob vsem tem stali. Verjeli. Upali. In se nasmehnili.
Ko bo po tekmi pri ograji spet zabavno. Ko bo nekdo za slabo vestjo skril svoj (pravi) obraz in ko bo nekdo postal nekdo drug. Kapetan pa bo, kot zmeraj, odšel, ko bo pozdravil vse, ki ga obožujemo. Me tri dekline pa bomo napisale scenarij, ki bo imel samo en stavek.

Čeprav smo skakali z bundami in eni nismo smeli švicat, je bila to tekma, ki je ne bomo pozabili.
Pozabite na velikane. Za velikane je potreba premagat vse tisti, ki bodo našli vse načine, ki jim bodo, logično da nekaznovane, pripeljali do želenega cilja.
No včeraj ni bil tak večer.

Do večera, ko pozdravimo v Dvorani Tabor ACH, v torek na pokalno tekmo prihaja Jurovski dol. In potem, potem pride najbolj specialni blog mojega življenja.
O njem. Ki me je naučil, da bom pravo stran življenja začela spoznavati šele, ko bo odšel. Učim se, Mejo. Težko je. Vsak dan težje. A vem, da bi ti želel, da bi mi uspelo. Ker si bil zmeraj, ampak zmeraj, na moji strani. Tudi ko si mi jezen obrnil hrbet.

Naj nas sprememba ura pozdravi v lepši konec leta.
Z nasmehom zmagovalcev.

Iskalka poti do jutrišnjega popoldneva.
MalaMo. :*