Če verjameš…pazi ti to…!

Ne vem koliko me poznate, ampak jaz se ogromno stvari bojim. Res ogromno. Globine, pa hude višine, pa neumnih ljudi in hudo se bojim leda. In z njim mi Piramida zadnje tedne ni prizanašala, jaz pa sem rojen štor in sem bila ustrezno pripravljena, da na onem zadnjem ovinku pred vrhom nisem letela naprej ali bog ne daj, nazaj.

Danes sem prišla prvič, sicer še zmeraj previdno, po dolgem času, spet uspešno celo mojo pot samo s palicami in blatom na podplatih. Bila sem tako srečen človek in res sem z mirnostjo spila kavico na severu po tem ko sem veliko časa čakala, da lahko počoham psička, katerega zaupanjem sem dolgo čakala, zdaj pa že na daleč vidi moj obraz, ko pa sliši moj glas, pa z vsem svojim telesom pokaže kako zelo me ima rad in jaz mu to s hvaležnostjo vrača.

In tako sem že okoli 8h prišla res mirna domov. Vsi so bili nervozni, rahlo živčni, meni pa je trebuh podivjal malo pred kosilom. In ni spustilo.

Na tribuno sem se pognala hitro po prihodu na sever in prijaznost vseh, ki skrbijo za našo varnost je bila neverjetna. Toliko topline, toliko ljubezni in spoštovanja. Res sem se počutila tako zelo domače in zaželeno in kapa in moja karta ni definirala tega kdo sem. Občutek na ploščadi, ko so se nam pridružili prijatelji je bil neverjeten.

Sonček je sijal. Toplo je bilo. Ura je bila prava. Generacije vseh letnic so prihajale na tribuno. Res je bil nogometni praznik. Ljudje so bili veseli. Stiski rok so bili tako srčni in iskreni.

Že lepo število ljudi je spremljalo ogrevanje, na tribuni je vladalo prijateljstvo, ogromno sinergije. Sonček je prihajal proti 17ti vrsti. In potem smo kričali prvih vijol’čnih enajst. In pol so prišli ven. Tak sem čakala. Tak sem čakala. Samo tak sem se tresla. Vedela nisem, a tako zelo sem želela.

Nikoli nisem toliko truda vložila v to, da nekoga prepričam v to, v kar sem prepričana. Že mesece nazaj sem govorila in pisala o tem. Samo reči Šalca pravo ime. Samo reči Martin Milec je odmevalo v moji glavi.

In potem, ko so pozdravili publiko, je Šalca povedal, da smo izbrali 15.tega bojevnika. In da je ta naziv dobil deseti nogometaš. Seveda smo vedeli kdo je v konkurenci.

A vedeli smo, da je za zmago primeren samo eden.

Za mene so zmagovalci v boju za bojevnika vsi, ki so dali srce in dušo za naš klub. Čeprav nikoli niso dobili te nagrade. A danes jo je dobil on. Kapetan. Fajter, borec. Dobil jo je fant, ki sem ga več kot desetletje nazaj spoznala in videla, da je tak nor kot sem jaz. Že takrat sem se spoprijateljila z njegovo družino.

Preprosto sem se zaljubila v njihova srca in duše. Blog o njem sem napisala pred leti spontano in to tako, da nihče ni vedel, da ga bom. Niti sama ga nisem.

Sedela sem pred računalnikom in ga napisala v par minutah. Ko čutiš nekoga s tako vijol’čno krvjo, se to zgodi iz srca in nemudoma. Na krvodajalskih je bil moja podpora in vedno sem bila na njegovi strani ne glede na to kaj so mu metali pod noge.

In zakaj vse so ga krivili, pa ni bil kriv. A je danes zmagal. Moj najljubši bojevnik te ekipe je zmagal. Šalca je povedal njegovo ime. In spomnim se svojega nečloveškega krika sreče, olajšanja in ljubezni. Da smo zmagali skupaj z njim vsi.

Ki smo vanj verjeli, ki ga imamo radi, ki ga občudujemo za to kar je, ker ga imamo radi z vsem srcem in dušo in da upam, da sem končno lahko vsaj malo vrnila to lojalnost, ki jo je on vedno dajal meni pri mojih norih projektih, ki jih počnem. In ko smo ploskali in noreli, se je lahko začel.

Saj res, na derbiju smo. Začetek je bil miren. Luštne koreografija, fantastično prcanje. Pol pa zmaga v dveh potezah. Že v prvem polčasu.

Žan Vipotnik bi lahko dobil ime vijol’čno tornado. Melje vse pred sabo in ne ustraši nikogar. Ampak nikogar. To kaj zmore ta fant je za zgodovinske dosežke našega kluba in kako neustavljiv je njegov pogum res nima nobene cene.

In ko sem govorila kako izjemen je, ga je zabil še on. Marko Božič je danes pokazal kvalitete velikega in zadeti na derbi je nekaj, kar navijači pač nikoli ne pozabljamo. To so tekme, ko se ne igrajo, da se igrajo. To so tekme, ko si želimo zmage.

In končno je prišla. Zmaga.

Trepetali smo za njo. Garali. Res smo se borili. Res smo fajtali in tribuna je bila živčna.

Pa ne zaradi igre Maribora. Fantje so igrali tekmo za 12tko, ne 10tko. Fantje so igrali tekmo, ki je za vse učbenike in še za vse tiste, ki so rekli, da pač ne gre.

In ja, saj smo še kuj 12 pik zadi pa ni za zelene nobene panike. To smo že tolikokrat slišali. Pa se vam zdi, da smo kdaj to verjeli? Mislite, da ne bomo verjeli do zadnjega kroga v naslov prvaka?

Seveda bomo. In še naprej bomo borili. Se vozili na gostovanja na drugi del države in še vedno, ampak vedno bomo na vijol’čni strani.

Ker je bila navijaška kulisa fantastična. Ker je bilo ozračje tako, kot mora biti.

Ker smo držali skupaj, ker smo napolnili stadion in ker smo bili skupaj eno.

Gledali smo kozarce, bakle, stole in kdo ve kaj še vse, kar je bilo možno vreči v Jugija. Gledali smo, kako so s stoli obmetavali naše navijače na severu. Videli smo, kako je gorel stol.

Nihče spet ni izpraznil sektorja. Na katerem in še tistem zraven, dosti stolov na sedežih ni ostalo.

A videli smo tudi srečo, ko je Jugi spet penal branil, se borili z živci, ko je Jojo predčasno šel in si oddahnili, ker se je to zgodilo tudi zelenemu.

Dovolila se je zelo pristranska, zelo enostranska igra udarcev. Dovolila pa se je tudi totalna brezbrižnost in videla se je huda nehumanost določenih posameznikov. Mogoče so res vredni milijone. Žal njihov odnos do nasprotnika žal ne.

A to bomo pozabili, ker vsak da kar ima. In vsak je to, kar želi biti.

Zato smo se po tekmi tako srčno objeli. Ker smo za to po tekmi rekli toliko lepih besed. Ker je bila sreča na vsakem koraku. Ker je bilo toliko ljubezni in toliko sreče.

In pol so prišli po štengah. Moj zlati Sven je poskrbel, da nisem bila lačna. Potem pa sem vse izpustila iz rok. Da sem objela osebi, ki ju imam tako rada. Ki sta vedeli, da sem srečna, kot sta onidve srečni. Ker samo me vemo kako pomembno je bilo vse to. Zato hvala vsem mojim Milecom. Cmok mam v grlu. Tak vas imam rada in ne menjam vas za nič na svetu. Kdaj gremo končnooooooooo na neko tortico?

In ja, potem smo čakali na hribčku. Mahali, pozdravljali in debatirali.

Če bi bilo treba, bi čakala do jutri. Samo da bi prišel. Bilo bi bilo vredno. Pa je bila tekmo ob 3h popoldan.
In prišel je. Joj, on te potegne s svojo energijo. Vsi smo se slikali kot nori. To je bilo prav noro kak smo bili veseli. Jaz sem se tak tresla. Saj ne znam opisat. To je bilo tak lepo, ko se srečajo duše, ki razumejo to pot. Ki razumejo vijol’čno ljubezen.

Pa še Miki viola smo se pred tem drli. Res smo nori, a tudi srčni.

In ko smo se pomenili, smo lahko šli. Domov.

Ko sem dolgo sedela pred računalnikom. Kako vam naj povem? Kako, da boste razumeli?

Hvala, ker ste slišali moj glas. Hvala, ker sem bila lahko roka do te srčne roke.

Bil je prelep dan. Hvala vsem prijateljem, ki sem vas srečala. Toliko vas je bilo. Hvala vsem, ki ste mi pisali. Hvala tribuna, to je bilo res lepo.

Hvala g. Krznar, ker tako čutite to našo zgodbo. Vaša bojevitost navdušuje. Tudi jaz se vam klanjam nazaj.
In hvala vsem, ki ste z mano.

Počasi bom končala. Če me srečate jutri kje na poti, mi potrobite in mahajte. Vesela vas bom.

Bilo mi je v čast. Te tekme se ne bo pozabilo.

Blesavo. Najbolj blesavo. Naša današnja igra.

Hvala.
Z ljubeznijo.
Pazi…gol!
MalaMo. :*