Ko zavest prebudi srce

Ko sem zadnjih 5.350 ladjic peljala na Upornika je bil občutek grenak. Bil je, kot da si trgam srce, a vem, da vsak konec prinaša nov začetek.

V septembru, ko sem končala mojo najbolj izjemno krvodajalsko akcijo Vijol’čna kri za vse ljudi, sem se lotila še ene res nore akcije.

Projekt, ki sem ga leta nazaj že počela in sicer zbiranja ladjic v opomin holokavsta. Takrat smo jih zbrali dva milijona štiristo tisoč. Cilj šest milijonov se je zdel ogromen, vsakodnevno sem spremljala številke.

Svoj cilj petnajst tisoč ladjic sem podvojila. Samo sama sem jih na koncu naredila več kot šestintrideset tisoč, oddala skoraj štirideset tisoč. Simbolika prve oddaje ladjic me je spomnila, da se je vsak rodil z namenom in poslanstvom.

Ladjice sem delala vsak prosti čas, ki ga kljub vsemu, nimam na pretek. Papir sem imela v rokah kadarkoli je bilo možno in sosedi so se zagotovo spraševali kaj nosimo v teh velikih zelenih vrečah. Bili so prekratki dnevi. Bila so zgodnja jutra. In bil je boleč vrat.

A bilo je vredno. Za vsako ladjico. Za vsak trenutek. Za vsak proces dela. Za vse objave, za vse želje, za vse prošnje. Vsakemu, ki je imel pet minut časa sem razlagala kaj počnem, tudi če me ni želel poslušati.

Sem rojen gnjavator in ne pustim se ravno motit, ko imam željo nekje pomagat in v projekt verjamem. Nič ne delam na pol in ali bomo naredili ali pa ne bomo delali.

Vesela sem, da smo skupaj zbrali več kot šest milijonov osemsto tisoč ladjic. Nore številke. Moraš bit malo fukjen, bi mi rekli. In bili smo. Vsi, ki smo vozili svoje škatle, vreče in s svojimi vozili parkirali na krajih dostave in na vreče pisali številke, ki so rasle.

Dan, ko smo zbrali številko je bil za mene eden najlepših v mojem življenju. Toliko življenj, toliko parov rok, toliko ljudi vseh starosti in iz toliko krajev se je zbralo na enem mestu.

Spomniti. Da so bili. Da so obstajali. Da so živeli. A niso smeli živeti. Da so umrli. Zaradi bolnega uma človeštva, ki je to počel, zaradi bolnega uma človeštva, ki je bil tiho. In zaradi ljudi, ki so gledali in strmeli, ker niso bili oni.

Žrtve vojne niso samo opomin človeštvu, ki je zafrknilo. So tudi trenutek, ko zapreš oči in se zaveš, da svet potrebuje opomine, a se jih verjetno niti ne zaveda. Nedolžni ljudje niso smeli živeti, ker niso bili po željah ljudi.

In ne tako daleč stran od nas se bije vojna. Brez smisla. Brez vrednosti. Ljudje pa spet umirajo. In svet je vedno bolj lačen. Namesto da bi mir preglasil hladno srce bolnega uma.

Ko sem v nedeljo prehodila inštalacijo, sem se spraševala kje bi lahko bili ti ljudje in kaj bi prinašali njihovi vnuki. Ko sem hodila sem obstala in se spraševala kako bi lahko naredili drugače. In na koncu sem si pogledala film, ki je nujen ogleda.

Ko sem hotela oditi iz prostora, so bile noge nemočne. Skoraj bi se spotaknila ob lastnem nemiru preteklosti, ko sem ugotovila, da bi vse te ljudi želela samo objeti. Čisto vse. Tiste, ki so preživeli in so govorili zgodbe in tiste, ki jih ne morejo.

V koronskem času sem prebrala Dnevnik Ane Frank. Pred leti mi jo je podarila prijateljica Anita. Knjigo sem gledala na polico, poguma pa ni bilo. Ko so mi zaprli knjižnice, sem jo odprla.

Dolge mesece sem jo brala. Še v življenju nobene knjige nisem brala tako dolgo. Brala sem po stran, dve. Če je šlo, sem prišla na nekaj več. Bilo mi je tako grozljivo, da sem se bala da bom spravila iz sebe vso hrano tistega dne.

Ani ni bilo dovoljeno preživeti.

In ko smo včeraj na zaključni prireditvi v SNG Maribor sedeli zbrani, so se roke nehote potile. Pa vsi vedo, da mene večno zebe. Ob koncu me je zadelo do konca. Stoječe ovacije so me dvignile. Noge pa so se bale, da ne bodo zdržale.

Bila sta to dva zelo čustvena dneva. Slovo od mojih, naših ladjic, ki so postale sinonim za ljudi. Še se bom vrnila k inštalaciji. Rada bi jo pokazala prijateljem. Če bi kdo želel, ga peljem. Če bi kdo želel jokat z mano, moja rama je tu.

Bili so dolgi, a hkrati kratki meseci. Minile so ure. Ki so postale slabih 20 sekund. Bilo je toliko lepih trenutkov in spominov.

Moja Srednja ekonomska šola (ki je zdaj še gimnazija) je skupaj s profesorjem Krabonjo in njegovo četo zveste vojske opravila izjemno delo.

Res sem počaščena in ponosna, da sem vas včeraj vse videla, objela, stisnila roko in rekla kakšno besedo. Lepo vas je bilo videti. Nekatere res po tako zelo dolgem času.

Mogoče je res minilo 23 let ko ste me obiskali v bolnici, mi pomagali po hudi prometni nesreči, mi stali ob strani, ko nisem mogla ne jest in ne stat na nogah.

Ampak upam da veste, da vam srednješolskih dni in času, ki je bil moj najhujši v življenju, nikoli ne bom pozabila.

Vedno znova se rada vračam na obisk. Vedno znova sem hvaležna za vso znanje, inspiracijo in ljubezen, ki ste nam jo dali. Za vse vzgojne, ki smo si jih zaslužili. In predvsem hvala, ker ste vedno verjeli v nas.

Ko nihče drug ni. Hvala, ker ste nam bili velikokrat naše mame in ateji in bili prepričani, da bomo postali dobri ljudje.

Ponosna sem ustvarjale projekt z vami. In vedno se bom pridružila vašim norim idejam.
Da pomagamo. Spreminjamo. Da opomnimo. Da se spomnimo.

Da življenje mine. In da traja le trenutek.
Spoštujmo druge. In bodite hvaležni. S solzo. Ali smehom.

Nič v življenju ne moremo sami. Zato mi naredite uslugo. Ko preberete ta blog, ponudite roko sočloveku. Sosedu. Prijatelju. Neznancu. Morda tujcu. Nekomu, ki morda ne govori, vseeno pa se v tem svetu boji biti sam.

Z ljubeznijo.
Vedno ponosna dijakinja meni ljube Srednje ekonomske šole, Maribor.

MalaMo. :*