Moje mesto, ne glede na vse kar sem danes videla, doživela, preživela in pregledala in spregledala… ni ga čez mestni avtobusni promet. In tukaj nima v mestu konkurence nihče.
No, mogoče oni, ko so nam vzeli smreko, ki je tako lepo krasila okolico stadiona. Ampak avtobus prijatelji. Nimam kaj za rečt drugega kot hvala. Res rada hodim in ni mi težko, ampak na tekmo pa si želim it s prevozom, ki mi bo omogočil, da ne bom do stadiona hodila približno tako dolgo, kot traja moja pot na in s Piramide.
In kaj mi preostane drugega kot tri možnosti, ki jih imam: vzamem m-bajk in zbolim. Druga možnost je avtomobil: parkiranje bo hujše kot žrebanje številk lota. Tretja možnost: avtobus.
Ki jo seveda izbereva. In izbor je približno takšen, da bi skoraj šel peš. Oba avtobusa, ki sta nekoč vozila bolj pogosto oziroma eden zdaj sploh ne pelje v nedeljo, sta »neuporabna.« Do tretjega se sprehodiš. Da se sprehodiš do stadiona in potem dalje.
Hecate se z javnim prevozom in našimi živčki, ampak ne sanjat o tem kako ste nam zrihtali nove linije, ker vsakič, ko želim uporabit javni prevoz, ga preprosto ni!!! In še to: vedeli ste, da je derbi, vedeli ste, da bo več kot 8000 ljudi na tekmi, pa niste mogli zrihtat nekaj dodatnih linij? Od vsepovsod? Ne me hecat.
Razumem… ne razumete. In ne, ne želim si jaz razumeti vas. In na srečo imam dobrega prijatelja, ki naju je spravil po tekmi domov. Pa še to dolgo po tem, ko so zeleni že davno odšli. Namreč: verjetno bi imela še 3 odstavke o poti domov. Tak pa vam je to prišparano.
Na dan Rudolfa Maistra smo imeli v Ljudskem vrtu praznik nogometa in bil je res praznik. Dokaz je to, da so ljudje pred vrati južnega vhoda na vzhod stali še preden so se vrata odprla, to pa je vztrajalo še po tem, ko smo mi na severu že davno lapali v nedogled.
Srečanje, kjer je zvenel bend navijačev, srečanje, kjer smo vse povedali s parolami. In bilo je srečanje, ki je bilo tako… po derbijsko. Dva polčasa, dve zgodbi. Dve različni energiji. Isti pametnjakoviči doma in na tribuni. Benjaminova poškodba. In vse kar je spadalo zraven.
Bil je res derbi v pravem pomenu besede. In njegov zadnji ples. Ki ga je, bodimo pošteni, zaplesal tak, kot se ob koncu kariere prvega spodobi (glede na vso nespodobnost; podobna beseda se poraja čisto naključno): pošteno.
Leteli so kartoni, leteli sta ekipi, letele so bakle, stoli, rakete in vse kar bi moralo ostati nekje drugje za varnost vseh, ki so prišli na stadion.
Srečanje, ki zagotovo bo ostal edini slovenski derbi, saj o njem govorijo vsi. Najbolj pa razočarane bivše »gospodinje,« ki še vedno ne razumejo zakaj je slovo tako dokončno. Ostaja derbi, ki je namenjen tistim, ki Ljudskega vrta že dolgo niso videli (eni ga tudi danes niso, pa bodo jutri imeli toliko za povedat). Derbi je za tiste, ki ne vedo, da je v isti barvi tako moški, kot ženski wc in derbi je tisti prostor, kjer vsi želijo biti.
In ko pogledam dobro nazaj… prav je tako. Ker morda bodo razumeli. Nekega dne dojeli. In da bodo vsi rasisti, ksenofobi in nesrečneži dojeli… Kobi Bajc je Slovenec. In še nekaj: najboljši strelec slovenske nogometne lige je temnopolt in prihaja iz Brazilije. In vsi, ki so danes igrali so naši.
Ker so se odločili, da bodo igrali za nas. Torej so naši. Če vam ne paše, dajte se prosim obrnit stran. Nehajte tulit na Nejca, kot da je vaša tarča in ne, je karton, tudi če vam ne paše.
Za mene je bilo to srečanje srečanje s prijatelji. Zadnja Anitina v letu 2025, druženje na vzhodni ploščadi. Druženje na severni za konec tekme. Zmrznjene noge. A ti krasni ljudje. Te čudovite duše. Ta moj zlati Ljudski vrt. Kjer nič ne boli. Samo srce ob koncu, ker žoga ni želela iti v gol.
A borimo se dalje. Borimo se z mlini na veter. Borimo se s ksenofobi. Borimo se z močnejšimi od nas. Borimo se z »igralci.« Borimo se sami s seboj in proti sebi.
A borili se bomo za isti cilj… naslov prvaka. In dokler bodo teoretične možnosti, se bomo zanj borili. In verjemite mi… verjeli!
Ker sem bila v Ljudskem vrtu, bom danes boljše spala. In verjela naprej. Do konca in naprej! In naivno verjamem, da boste nekega dne svojemu »belemu« sinu rekli, da sredinec ni v ponos in odnos do »črnega« vse pove o obleki človeka.
Vztrajam, ker vedno verjamem.
Gudbaj in čaf.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić