Je tako težko vzpodbujat mlade nogometaše? Je res tako težko priznati, da si zaslužijo priliko zaradi svojega dela, garanja, odrekanja? Kot tisti, ki so 10, 20 let pred njimi?
Ali je res tako težko biti prijazen do človeka, ki sedi s teboj na tribuni in je ženskega spola? In ali ji je res tako težko priznati, da morda pa vendarle ve več kot ti?
Žalostno je, da začetek bloga namenjam osebam, ki si tega zagotovo niti ne zaslužijo. Kot tudi en posameznik včerajšnje tekme res vsakič dobi pozornost zaradi nečesa, kar je v resnici slabo.
Ali smo kot družba tako daleč, da namesto dobrega zmeraj samo čakamo slabo?
Ker če ja, bi rada izstopila s tega planeta.
Veselje do pokalne tekme zmeraj ostaja. Ker želiš videt svojo ekipo. Pokalne tekme imajo svoj čar in so edinstvene. Zdaj ko igramo eno tekmo so še boljše, bolj atraktivne. Že oni prejšnji krogi so bil res ful fajn in evo, gremo še na to.
Naj bo kar bo. Če ne bo, gremo dalje. Če bo, gremo dalje.
Graciozne napovedi pred tekmo. Potem pa…
Bil je en gol. Za vse kar je bilo pred tem in kaj je bilo po tem.
Eden najhujših porazov v mojih 16 letih. Ki ga dejansko nisem vzela kot to.
Bi morala? Je fejst narobe, ker sem otopela? Ker nisem ne jezna in ne razočarana?
Ker sem vse to preprosto sprejela?
Ker tak al tak že preveč stvari ne.
Večina se je po tekmi tako močno postavila proti ekipi. In eni čakajo ta blog, da jih bom spet zagovarjala. Glej, pojma nima. Glej kak jih zagovarja po vsem tem!
Slišim glasove in komentarje. In tu. Tu mi je pa gladko vseeno.
Včeraj sem se borila za 18-letnika na tribuni kot da je moj sin. Ko je zapustil igrišče, sem stoje ploskala ob menjavi. In veste kaj? Vedno se bom borila. Začenši z mladimi.
Gremo se malo kontradiktornosti. Lahko, ne?
Rabimo izkušene igralce. Imamo izkušene igralce. Rabimo mlade. Imamo mlade. Niti žoge ne zna podat.
K temu spada en preprost odgovor. Pardon, definicija.
Definicija kavč navijača: na sedežu zgrajenem 2008 sedi že 20 let.
Tako rada imam toti stadion. Pa moj ljubi stol. Pazite, od leta 2009. To je 16 let. In potem se ne dolgo nazaj prikažejo poznavalci, ki so tukaj že očitno od leta 2005.
Kaznuje se prižiganje bakl, metanje stvari na igrišče, kaznuje se rasizem. Na vratih nam komplicirajo za labele in fotoaparate.
Zakaj nihče ne kaznuje sovražnega govora proti lastnim igralcem?
Mislite, da rabimo sovražnike na tribuni? Premislite dvakrat.
Celo jutro sem razmišljala kak zapakirat to v celoto, da jo bo kdo dejansko sprejel.
Vprašanje zakaj si začela pisat te bloge znova nosi odgovor.
Zato! Mi nismo kot ti kavč navijači na tribuni. In če sem ženska stara 44 si ne bom dovolila nespoštovanja, norčevanja in poniževanja. Sploh ne fantov, ki šele stopajo na novo pot in sploh ne mene osebno. Od Lendave do Kopra poznam v zadnjih 16 letih vse prvoligaške stadione, skoraj vse pokalne obračune sem obiskala. Bila sem leta nazaj na tribuni v ligi za obstanek. 13 let se mi da, prav da, se mi s tem ukvarjat. Po 4 urah spanja sem po treh urah hoje še vedno tako zelo besna. Nisem jezna. Besna sem. Ker sem sama v tem. Ker mi nihče ne pomaga. Ker tudi beseda boli. Ne samo kozarci v glave. Ne samo nevarno početje kot je uničevanje stolov in prižiganje pirotehnike pod parolo (upam, da je kdo to slučajno včeraj opazil).
Vse skupaj je šlo preko meje. In stopnjuje se.
In starostne omejitve ni več. Sredince kažejo otroci, ki komaj govorijo do tistih, ki še tudi komaj govorijo a so že na drugi strani življenjske meje.
Radi bi se nekaj šli. Pa ni nobenega spoštovanja.
Tudi včeraj sem po tekmi počakala na štengi.
Veste, nekdanji igralec Maribora, meni eden najljubših igralcev, zdaj še zmeraj igralec Celja, je še enkrat pokazal kako velik človek je.
In tu je moje spoštovanje. Do vseh tistih, ki ste lahko na drugih straneh, lahko ste na koncu sveta. Nikoli ne bom pozabila kaj ste naredili v mojem življenju. In teh ta dobrih je vedno manj.
In kot sem rekla tiste besede meni ljubemu igralcu tam nekje pri ograji…
Ah, spet bijem svojo bitko.
A koliko me poznate, veste da zmagam vsako vojno.
Dragi nogometaši! Glavo gor! Ajmo se skup zbrat. Imamo še 10 krogov do konca. Trenerski štab… če smo se kaj včeraj naučili je, da se moramo še skupaj dosti naučit.
Sovražnemu govoru vsepovsod dajem danes rdeči karton!
Tu smo bili, ko smo bili najboljši in bog mi je priča, da ne bomo šli ko nam ne gre!
Hudičevo je težko, ne rečem da ni, samo zborbali bomo to!
Roke gor vsem, ki ste z mano!
Življenju podarite svojo iskrenost.
Nekje v globini srca… vem!
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić