Surova moč in srčnost ljubezni

Tribuno zapuščajo še zadnji obiskovalci. Tu pa tam odstranim kakšno nalepko na stolu na katerem naj ne bi sedeli. Sedem. Opazujem.

Fotografiram. Gledam. Se nasmehnem. Občudujem. Sicer tudi zmajujem z glavo. Prisede. Ker ve da se na daleč ne bova slišala.

»Ni mi všeč ta brutalnost,« mu pravim. Otrok športne romantike sem. Obožujem nežnost Stefanovega udarca, pravilno nastavljene žoge Marcosa, poezije Žigeja. Težko se bom kdaj zaljubila v šport, ki to ni več šport. V zmage. Brez milosti. Brez poezije. Brez neke srčnosti. Udarec. Denar.

Udarec. Denar.

Na drugi strani. Udarec. Kričanje. Bobni. Sodi. Otroci. Navijači. Slovenci. Avstrijci. Ni da ni. Vsaka točka je darilo. Perota se sliši. Vidi tak ne. Pri taki višini se mi dobro skrije. A ne za dolgo. Vsaka točka je nagrada za vsakega v publiki. Ki pride gledat Ligo prvakov. V odbojki. Kakšna čarovnija po vseh teh letih. Ko je sin pomagal. Da je oče lahko kričal. Svetovna imena.

Proti meni ljubim svetovnim imenom. Za mene herojem. Za mene kraljem. Lahko jim rečete kaj čete. Za mene so bili včeraj najboljši na svetu. Pa vem da je Rok bil z nami nekje v Italiji v mislih. Ker je ta Liga prvakov tudi njegova. Za to ekipo. Za to srčnost. Za to ljubezen.

»Želim si odbojke, take kot proti Hiši na kolesih, Krki,« mu pravim dalje. To mi je všeč. To je odbojka. To je igra. S tako odbojko sem zrasla. To je moja ljubezen. Strinja se z mano. Debatirava. On je poznavalec. Jaz sem samo laik. S svojimi očmi gledam šport. Moj šport nosi srčnost. Predanost. Denar? Ja, ampak ni vse. Ne more bit vse.

»A veš Mojca,« si rečem. »Je veliko, a ni vse.«

Škoroti fajterji včeraj so pokazali vsem tem nadzemeljskim odbojkarjem da so se prišli borit. Da so se prišli pokazat, da se ne bodo predali. Da bodo igrali. Da bodo dali zadnjo nogo, ramo in zadnji atom.

Za 24. v tretjem. Za glas publike. Za udarce navijačev v vse pripomočke, ki so jih imeli. Tudi kje skrito kakšno čokoladno banano. Samo skrito. Ker vemo zakaj.

In če kaj sem včeraj ugotovila, da lahko imajo vse. Ampak veste kaj? Lovorike, denar, vsa ta slava in vsa to moč. Teh 1200 ali pa 1500 ljudi v dvorani Tabor je pokazalo, da so prišli pomagat. Da so prišli, ker so fantje včeraj rabili pomoč.

In jo dobili. Lepotica v vsem svojem sijaju. Moj pogled nekaj čez 16h na to prelepo dvorano je jemal sapo. Bila je kulisa kot jo vidiš po tv ekranih. Vse je bilo točno tako kot mora biti. In zgodilo se je.

Dobro uro sem zunaj usmerjala navijače vsake na svojo stran, se nasmejala. Mešala angleški in nemški jezik, se smejala s krasno mladino, ki prihaja od zadaj. Spoznala krasne ljudi. Narečja, ki sem jih slišala so prihajala iz cele države. Kako lepo je bilo.

Me je nekdo vprašal, če me zebe. Pa sem bila tako srečna ko sem videla te ljudi prihajat, da me preprosto ne bi ustavilo niti neurje. Vesela sem bila vsakega. Tako pred, med in po tekmi.

Izjemno rada poslušam zgodbe ljudi. Navdušujejo me starši teh fantov. Teh, ki so na parketu in tisti, ki nanj še prihajajo. Odrekanje. Za en sam cilj.

Trening. Pa še en trening. Jutri ste fraj? Ne, dva treninga. Za nov cilj. Za novo zmago. Za novo energijo. Za novo željo. Biti. Ostati. Verjeti.

Vsak niz sem pogledala na svoji strani. Z veseljem bi se selila petkrat. Zakaj pa ne. Ta kulisa, ki je dajala moč vsem tem granatam, ki so letele z vseh strani in ni jih bilo videti konca. Ampak kdo je rekel, da se ji ne bo dalo ustaviti. Srce.

David in Goljat, primerjava kar na mestu. Ampak v resnici je v vsakem od nas del Davida. Če začnemo razmišljat v pravo smer. In biti prepričan, da te nič ne more ustaviti.

Nagrada je bila pravična. In to včeraj ni bil poraz. Daleč od poraza. Gledali smo najboljšo evropsko klubsko ekipo na svetu. ki je še nekaj dni harala po Braziliji. In prišla. Skromno. Če niste vedeli kaj se dogaja v dvorani, bi jih gladko lahko zgrešili.

V tisti temi pred ograjo pride gospod, s psom. Seveda sem takoj navdušena. »Kaj se danes tukaj dogaja gospa,« me vpraša. Da ne gleda televizije že več mesecev in da se mu sanja ne kaj bi naj bilo. Povem mu, da naj jo le vklopi. Ker je le tekma vseh tekem.

Mudilo se mi je, pa nisva dokončala pogovora. Upam, da je naredil izjemno in vklopil ter pogledal to izjemno tekmo. Kjer so šle kocine pokonci. Kjer je zmagalo srce.

Končujeva pogovor na južni tribuni. Pravim, da mi ni všeč ta ideja. Ne bom je sprejela. Ampak še naprej bom ponosno navijala na te zlate pubece. V drugem letu skupaj z Odbojkarskim klubom Merkur Maribor upam da pripravim še eno posebno dobrodelno akcijo. Zlezli so mi pod kožo.

Čas tako beži. Kot večina se poslavljam ene šestkrat. Pa še kuj sem tam pri vratih in pravim res moram it. Vstajam ob petih.

Vstala sem nekaj čez peto. Nekaj čez 6h pozdravila Piramido. Zdaj pozdravljam vas.

Preden sem začela pisat blog, sem tudi tokrat pregledala fotografije. Ena mi je še posebej ljuba. Na odbojki nisem naredila toliko fotografij kot sem jih kdaj na nogometu. Tam sem kar nekaj let spredaj. Ampak od včeraj imam svojo najljubšo.

Adi se podpisuje na žogo mlademu odbojkarju. Fant ga občudujoče gleda in spremlja vsak njegov gib. S cmokom v grlu opazujem fotografijo in se zdim kot tujek, ki opazuje to posebno vez. Med igralcem in idolom. Za ta trenutek. Lahko bi šel h komerkoli. Pa je šel k svojemu. Pogumno.

Sam. S flumastrom in žogo. Da ko bo starejši in bo morda imel otroke in vnuke ter bo med brskanjem po spominih našel to žogo. Ko se je pisal 15. december 2021. In skozi vrata je prišlo najelitnejše klubsko odbojkarsko tekmovanje.

Hvala vsem tistim s katerimi sem tako srčno, zagnano in predvsem polno ljubezni in spoštovanja smela sodelovati. Bilo mi je v čast in na snidenje ko bom leto starejša.

Rada vas ima.

Čupika.

MalaMo.:*