Oh, ta nora sobota. In to srce. In to ime. In to ko se boriš, verjameš, se trudiš. In priznaš. Ne bo šlo. Ostaneš doma. Čakaš. Iščeš in ugotoviš, da lahko. Prenos na kanalu Prve lige, drugi pa pol na nacionalki. Ne, ni bila to tekma Bravo-Mura, kot je bilo v napovedniku. Ampak bila je to tekma, ki sem jo s hvaležnostjo in ponosom pogledala doma.
Žalostna. Kak ne bi bila, ko pa je moja država postala skupek večjih držav, kot jih ima Amerika in teh 212 občin je naenkrat postalo zgodba zase. Ampak, ker se vse zgodi z razlogom, sem se vsedla na kavč, Mejo je bil vesel da sem doma. Nič kaj nad mojim dretjem. Ampak saj je videl že hujše.
Krasna tekma, krasne akcije, nekaj neumnosti, kot se za tako tekmo spodobi. Rudiju so tu pa tam obrnili priimek, pri menjavah pa je bilo pestro, kot že dolgo ne. Moja zmagovalna je bila sicer menjava igralca za igralca, ki sta skupaj stala, da gresta noter.
Ampak ja, vsi delamo napake. Pa včasih je vse skupaj res že smešno. Lepo je bit na toplem in gledat doma, čeprav je bit na tekmi sami doživetje, ki ne vem če ga bom kdaj lahko opisala tako kot bi želela.
Bila je zanimiva tekma, tudi tokrat polna vsega za nevtralne navijače. Po kartonih sodeč smo sicer še enkrat znova mesarski klub, ampak saj vemo zakaj šest kartonov in zakaj vse kar pride zraven.
»Po kosilska« ali za mene »medkosilska« tekma je bila pestra, dinamična in važne so tri točke, ki nas držijo na vrhu te krasne lestvice, ko sredi novembra, no že skoraj proti koncu novembra igramo šele 12. prvenstveno tekmo v sezoni, ki kot kaže zna trajat še skoraj mesec dni.
Po tem, kakšno jutro je za mano, se sprašujem kakšne cote bomo rabili decembra in predvsem kje jih bomo kupili.
Ampak utrinki vijolice so že dolga leta zelo pozitiven, medvrstičen in predvsem včasih sarkastičen blog, zato bom tudi danes ostala točno takšna kot sem.
Hvala bojevnikom za zmago, za borbo, za energijo, za dozo smeha ob polčasu, ko smo gledali ogrevanje, hvala vsem, ki ste vijol’čni in bodrite te fante v dobrem in slabem. Hvala vsem, ki ste super fajn in boste danes ploskali in boste ploskali tudi po naslednjih tekmah, ko upam in verjamem, da obdržimo vrh lestvice.
Bravo, hvala za krasen dvoboj. Na snidenje prihodnje leto pri nas doma.
Vsem, ki to berete želim prijeten večer, veliko smeha, zdravja in predvsem pozitivnih misli, ki nam jih v teh dneh kronično primanjkuje.
Vsem, ki se borite s kakršnokoli boleznijo pa želim da se čim prej pozdravite in da živite najboljše, kar lahko.
Pa lepe in najlepše želje vsem vijol’čnim bojevnikom, ki tako ali drugače zdaj ne smejo igrat tekem. Vi naši, mi vaši! Radi vas imamo vse po koloni.
Naj bo vse to dovolj od kavč navijačice kroga številka 12.
Rada vas ima.
Zvestoba je večna.
MalaMo.:*
Foto: Dejan Laketić